V senci vatikanskega samostana, znotraj najmanjše države na svetu, papeževi vrtnarji skrbno obdelujejo edini zelenjavni vrt, na katerem pridelujejo sadje in zelenjavo, ki sta stoodstotno ekološka. Aleteia se je odpravila do tega skrbno varovanega kotička, do katerega sicer nima dostopa nihče
"Skrivnost ekološkega vrta je v vrtnarju." Stefano Giampaolo, vodja vatikanske vrtnarske službe, o tem projektu govori z velikim navdušenjem. Vrt je sicer skromen – meri le 400 kvadratnih metrov –, toda ambicije in strast so velike. Njegove meje so skrbno varovane: obiskovalec skozi visoko in gosto živo mejo ne more niti za hip uzreti, kaj raste za njo. Vhodna vrata ostajajo trdno zaprta.
Da bi se približali vrtu, se je treba povzpeti na manjši grič, slediti skalnati steni, posejani s kaktusi in tropskimi rastlinami, ter se napotiti proti samostanu iz rdeče opeke ob nekdanji anteni Radia Vatikan.
Ob vhodu v nedostopni vrt njegovi varuhi ponosno pojasnjujejo, da na njem raste približno 25 starih dreves, ki dajejo starodavne sorte citrusov, limon in pomaranč, kakršnih ni mogoče kupiti. Drevesa, od katerih je mogoče videti le krošnje, so stara najmanj 80 let in so tako "doživela" že osem papežev.
"Sestre iz njih pripravljajo tudi marmelade, ki jih prodajajo v dobrodelne namene," pove Stefano Giampaolo.
Gre za osem argentinskih redovnic iz skupnosti, ki jo je po smrti Benedikta XVI. sem povabil papež Frančišek. Nemški papež je namreč po odpovedi petrinski službi v tem samostanu živel od leta 2013 do svoje smrti leta 2022.
Po njegovi smrti je papež Frančišek kraju vrnil njegovo prvotno poslanstvo, kakršnega mu je namenil Janez Pavel II.: v njem naj prebiva skupnost kontemplativnih redovnic, ki svoje življenje posvečajo molitvi za aktualnega papeža.
Te redovnice, katerih okna z zelenimi polkni gledajo na mirno zatočišče, kjer se oglašajo ptice, tako deloma skrbijo tudi za zelenjavni vrt.
Skupaj z vrtnarjem Gilbertom Bianchijem, ki že 35 let dela v papeževi službi, odločajo tudi o glavnih smernicah pridelave. Na vrtu tako rastejo kivi, jajčevci, bazilika, češnjevi paradižniki, … Podrobnejši seznam pridelkov pa je težko dobiti.
Zakaj toliko skrivnostnosti?
"Vatikan se je rodil kot skrivni vrt," se nasmehne Stefano Giampaolo. "Po Lateranskih sporazumih so bili Leoninski zidovi zasnovani prav zato, da bi varovali ta posebni svet papeštva," pojasnjuje.
Kakorkoli že, vatikanski vrtovi so imeli od nekdaj tako okrasno kot tudi pridelovalno funkcijo, poudarja.
Stoodstotno ekološko na vatikanskih tleh
Čeprav sta v določenih obdobjih v Vatikanu obstajala dva zelenjavna vrtova, je danes ostal le eden. Z leti so ga preusmerili v ekološko pridelavo po najzahtevnejših okoljskih standardih, pri čemer je pomembno spodbudo pomenila zlasti enciklika papeža Frančiška Laudato si'.
Dokument je pomenil pomemben zeleni preobrat za najmanjšo državo na svetu: električna vozila, okolju prijazno ravnanje z odpadki, trajnostna energija … V zadnjih letih je Vatikan veliko vlagal v prizadevanja, da bi postal zgled države z nizkim ogljičnim odtisom.
Pri zelenjavnem vrtu je bilo treba "kar najbolj povečati prizadevanja", pojasnjuje Stefano Giampaolo. Poleg opustitve sintetičnih sredstev želijo z načinom obdelovanja okrepiti tamkajšnji ekosistem in biotsko raznovrstnost.
"Danes lahko rečemo, da je vrt v celoti ekološki," poudarja.
Po njegovem mnenju je ključ do uspeha predvsem stalna prisotnost vrtnarjev, ki z "natančnostjo in doslednostjo" skrbijo za rastline in preprečujejo njihove bolezni. Za vrt sta posebej zadolžena dva od skupno 35 zaposlenih v službi za zelene površine.
Pozabljene sorte sadja
"Vrnitev k naravi" je vodilo ekološke pridelave. Da bi bila ta čim bolj naravna, vatikanski vrtnarji skrbijo, da zemlja lahko "diha", uporabljajo nekemične postopke – paradižnik denimo tretirajo z morskimi algami – in pridelave ne poskušajo povečevati na silo.
"Prilagajamo se podnebju in posebnostim posameznega leta," pojasnjuje Gilberto Bianchi.
Tudi zalivanje ni avtomatizirano. Bianchi sam presodi, koliko vode rastline potrebujejo, s čimer obenem varčuje z vodnimi viri.
"Zaradi podnebnega segrevanja in mestnega okolja je pridelovanje vedno težje," priznava Stefano Giampaolo.
V prihodnje želijo vatikanski vrtnarji izbirati posebne "izgubljene" oziroma pozabljene sorte sadja, ki jih množična pridelava ne uporablja več. Ukvarjajo se tudi z vzgojo rastlin, ki bi lahko naravno odganjale škodljivce. Že zdaj opažajo, da je na vrtu vse več žuželk opraševalk.
Ob vsem tem se seveda poraja vprašanje: ali ta skrivnostna zelenjava, ki ji vrtnarji posvečajo toliko pozornosti, na koncu pristane tudi na papeževem krožniku?
V Vatikanu jasnega odgovora ni mogoče dobiti. O prehranjevalnih navadah moža v belem velja molk. Skrivnost je očitno tako dobro varovana kot papeški vrtovi sami.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
