Do katere točke je še vredno ohranjati prijateljstvo, v katerem se izgubljata sprejemanje in medsebojno spoštovanje?
Vprašanje bralke:
V skupini prijateljev opažam, da so se naša življenja sčasoma precej spremenila. Ob srečanjih zato vse pogosteje prihaja do očitkov, primerjanja in moraliziranja. Kako vedeti, kdaj gre še za iskreno skrb in različna mnenja, kdaj pa se v prijateljstvu že izgubljata sprejemanje in medsebojno spoštovanje? Do katere točke je tak odnos še vredno ohranjati?
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Prijateljstva pogosto nastanejo v obdobju, ko živimo podobno ter delimo interese, vrednote in življenjske okoliščine. Z leti pa se poti naravno razidejo. Nekdo si ustvari družino, drugi ostane sam, nekdo več dela, potuje ali spremeni navade in prioritete.
Ko posameznik izstopi iz nekdanjega skupnega vzorca, lahko njegova drugačnost pri drugih vzbudi občutek, da jih že s svojim načinom življenja posredno ocenjuje. Moraliziranje je zato včasih tudi obramba pred lastno negotovostjo. Očitek ni vedno le očitek. Pod njim se lahko skrivajo primerjanje, zavist, pogrešanje nekdanje bližine ali strah, da se odnos spreminja.
Zato vsako nestrinjanje še ne pomeni slabega prijateljstva. Pomembno je predvsem, ali drugi izhaja iz iskrene skrbi in želje po razumevanju ali pa iz prepričanja, da bolje ve, kako bi morali živeti. Prva drža ohranja enakovrednost in odpira prostor za pogovor, druga pa ustvarja odnos nadrejenosti. Različnost prijateljstva ne uniči, kronično razvrednotenje pa ga lahko.
Izčrpavajoče postane, ko mora človek ob vsakem srečanju pojasnjevati svoje izbire, zagovarjati življenjski slog ali zmanjševati svoje uspehe, da ne bi koga vznemiril. Tak odnos počasi preneha biti prostor prijateljstva in postaja nekakšno sodišče življenjskih odločitev. Takrat se je smiselno vprašati, ali nas drugi res skuša razumeti ali pa nas predvsem želi popraviti.
Za prijateljstvo se je vredno truditi, dokler ostajajo naklonjenost, zanimanje za svet drugega, samorefleksija, sposobnost opravičila in pripravljenost spoštovati meje. Večja distanca postane smiselna, kadar se vztrajno ponavljajo nespoštovanje, odsotnost samorefleksije in ignoriranje meja.
Prijateljstvo je vredno ohranjati, dokler se lahko v njem o razlikah pogovarjamo. Ko pa moramo za pripadnost skupini skrivati dele svojega življenja ali nenehno opravičevati svoje odločitve, ni več vprašanje le, koliko različnosti prenese prijateljstvo, ampak koliko nespoštovanja smo pripravljeni sprejeti za njegovo ohranitev.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
