Tihi Blaž in zgovorna Živa: “Blagoslov je, da sva si tako različna”

Zakaj se sploh poročiti mlad? Kakšen je vajin odgovor?
Živa: Ker je to tako zabavno. Ker živiš s svojim najboljšim prijateljem! Pa da si lahko vse trenutke deliš z osebo, ki jo ljubiš, da lahko začneš graditi družino. In poročni dan je tako lep!

Blaž: Ker s svojo najljubšo osebo preživiš več časa. Zakon ti da tudi nekakšen mir.

Značajsko sta si različna. Se to pozna v vajinem odnosu?
Blaž: Mislim, da sva hitro našla svojo dinamiko, ki nama obema ustreza. Nekako se vedno srečava nekje na sredini. Veva že, kdaj je komu kaj všeč in kdaj ne. Zaradi Žive se kdaj podam v situacije, ki so zunaj moje cone udobja. Recimo, da pridem z njo na intervju. (smeh) Na koncu je vedno vredno.

Živa: Rekla bi, da je potrebna tudi določena mera potrpežjivosti, a blagoslov je, da sva si tako različna. Rada imam ljudi, ki veliko govorijo, ne bi pa mogla živeti s takim fantom. Ustreza mi Blaževa mirna narava, ki me pomiri, saj že jaz toliko govorim. Sem pa včasih nestrpna, če nič ne govori, sploh če mi nič ne pove, ko se spreva. Verjetno gre takrat tudi njemu na živce, da jaz veliko govorim.

Sta imela, preden sta se spoznala, visoke standarde za bodočega moža oz. ženo? Kakšne?
Blaž: Neki standardi so bili, je pa to, ali so visoki ali nizki, odvisno od vsakega človeka, kako gleda nanje. Razmišljal sem v smeri katoliške vere, kar veliko povzame, in tem, da bo moja žena Slovenka. Nisem imel standardov ali nekih modelov za izgled. Živa mi je bila na prvi pogled všeč. Že prej se mi je zdelo tudi, da se bom ujel s kakšno, ki pove malo več.

Živa: Mislim, da sem jaz imela glede na svet visoke standarde. Hotela sem, da je fant veren. Želela sem, da si tudi on želi velike družine, da je delaven. Pričakovala sem, da fantu ne bom pisala jaz, ampak se bo najprej bolj on potrudil zame.

Živa, nekoč si razmišljala o redovništvu, danes pa svoje poslanstvo živiš drugače. Kako se je skozi čas spreminjalo tvoje razumevanje tega, kam te kliče Bog?
Živa: O redovništvu sem razmišljala pred približno tremi, štirimi leti. Ne vedno enako intenzivno. Najprej sem si morala upati prepustiti se Bogu tako, da bi mu rekla "ja", ne glede na to, kam me kliče. Ampak obenem nisem želela, da me kliče v redovništvo. Morala pa sem priti do točke, ko sem se mu popolnoma prepustila. Mislim, da me je zato tudi poklical na to pot, da sem razločevala. 

Sčasoma sem videla, da so moja najgloblja hrepenenja kazala, da sem res poklicana v zakon. Moja največja želja je bila, da bi postala žena in mama. Hkrati pa je bil to tudi moj največji strah, ker lahko kot mama veliko "zafrkneš", pa tudi obupna žena sem lahko.

Na neki točki sem šla sama na družinski vikend in si rekla, da bom takrat razločila. Nazaj sem prišla z velikim veseljem, ker sem vedela, da sem poklicana v zakon. Kljub temu sem čez eno leto šla pogledat v red. Nekako sem že vedela, a me je bilo hkrati strah, da bi narobe razločila. Duhovnik mi je na nekih duhovnih vajah rekel, naj delam na svoji podobi Boga. Dojela sem, da Bog želi, da se veselim svoje poklicanosti.

Imata zanimivo, morda neobičajno zgodbo o tem, kako sta se spoznala. Jo lahko delita?
Blaž: Ko sem bil v četrtem letniku, sem s prijatelji iz jezuitskega kolegija že dokaj redno hodil k sredinim študentskim mašam. Že pred tem smo na Instagramu odkrili profil Študentska maša tinder. Sredi leta so organizirali spoznavno srečanje. S fanti v domu smo se pogovarjali, ali bi šli. Nekako se nas je nekaj prijavilo. Nekega četrtkovega večera smo šli na Ljubljanski grad. Na štirih kratkih zmenkih se z Živo še nisva srečala. Med iskanjem naslednje zmenkarije, ki so jih določili organizatorji, se je Živa zaletela vame. Po zmenkih so nas določili v večje skupine in v tej skupini sva bila skupaj. Ko sem prišel tja, je Živa hitro znala začeti pogovor. Potem smo hodili po Ljubljani, pogovarjala sva se in smejala.

Po nekaj dneh premora, ko nisem vedel, kaj bi, ker sem jo na Instagramu dodal, še preden sva se spoznala, so me prijatelji prepričali, naj ji kaj napišem. Po naslednji študentski maši sva šla ven in se je začelo.

Živa: Jaz sem si rekla: "Če želim spoznati svojega bodočega moža, moram biti odprta za zmenke." Ko se je razvedelo za ta dogodek, smo se po srečanju ženske skupinice Ignis, ki sem jo vodila v Kopru, pogovarjale o tem, da je malo sramotno, da greš na tak dogodek. Potem pa smo si rekle, da se nihče, ki je tudi sam na dogodku, ne more norčevati iz tebe, da si prišel, ker so oni tudi tam. Pa smo si rekle, da gremo. Če ne drugega, bomo imele zgodbe za vnuke.

Že na začetku smo stali v krogu pri Ljubljanskem gradu. Na mestu, kjer sva se spoznala, so nama potem uredili parkirišče na civilni poroki. Tam sem stala in si takoj ogledala Blaža. Upala sem, da me bodo poparčkali z njim, a me niso. Ko sem se zaletela vanj, sem ga pogledala in rekla: "Ti si meni od nekod zelo znan. Od kod?" Rekel je, da najbrž s študentske maše.

Malo po tem mi je kliknilo, da me je on pred kratkim dodal na Instagramu in sem si mislila, da sem mu mogoče všeč. Zato sem pozneje še malo bolj klepetala z njim.

Kako je prijateljstvo preraslo v to, da sta postala par?
Blaž: Po sredini maši sva po centru Ljubljane hodila dve uri in se pogovarjala. Pozneje sem ji spet nekaj napisal.

Živa: Ja, vztrajala sem pri tem, da ne bom jaz prva pisala fantu. Vedno bolj sva se spoznavala, večinoma po študentskih mašah, in čez kakšen mesec in pol sva postala par.

Kako sta vedela, da je to to?
Živa: Čisto na začetku ti mora biti človek privlačen. Zdi se mi, da se znamo punce v katoliških krogih malo siliti. Recimo, da se fant potrudi zate, a ti ni privlačen. Ampak to je tako ključno. Ko sva se spoznala, sva videla, da sva se tudi karakterno povsem ujela, ker sva bila čisto nasprotje. Videla sva tudi, da imava isti cilj v življenju. To je bilo tisto ključno, kar sva oba iskala; da si želiva družino, imeti otroke mlada, živeti v Sloveniji.

Predvsem pa sem imela Blaža tako rada in sem rada z njim preživljala čas. Sploh nisem imela nekih dvomov. Ko sva postala par, sem mu takoj rekla, da grem v to za zakon. In to sva vedela oba, da je že to odločitev za drugega. Odnos se je potem le še poglabljal. Ni pa me bilo strah razmišljati o tem, ali obstajajo razlogi, da ta odnos ne bi deloval.

Blaž: Pri meni je bilo podobno. Že prej sem jo dodal, ampak še ne z željo, da bi bila moja punca. Bila mi je všeč, a se mi je zdelo nemogoče, da bi prišel do nje ali jo kakorkoli spoznal. Ko sva se srečala, je vse gladko steklo. Mogoče mi je pomagalo tudi, da sem imel zmenkarije z drugimi, da sem se do takrat že sprostil. Nisem se spraševal, ali je to to.

Zdi se mi, da moraš kljub strahu najti pogum in pomisliti, koliko veselja in vsega drugega ti to lahko prinese. Že v prvem pogovoru sem začutil, da sva karakterja, ki spadava skupaj. Sproti je postalo nekako jasno, ker sva bila skladna v vrednotah. Oba sva šla v odnos z mislijo na poroko.

Živa: Mene je prepričalo tudi to, da si je on že pol leta vnaprej, čeprav še nisva bila par, kupil karto za Jubilej mladih v Rimu, ker sem želela iti tja. Ni poznal niti enega, ki bi šel na to romanje, in mi je rekel, da bom tam res morala biti z njim. Veliko mi je pomenilo, da si je že takrat to upal. Počutila sem se varno in tudi pri sporočilih mi ni bilo treba ugibati, ker je bil jasen. Na začetku me je najbolj prepričalo to, da sem ob njem čutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem boljša, kakor sem v resnici.

Kako preteklost obeh vpliva na vajin odnos?
Živa: Opažava, da že veliko vplivata najini primarni družini. Pri Blažu, vsaj tako bi na smešen način opisala jaz, so bili "družina dnevne sobe". Celo življenje so preživljali skupaj v dnevni sobi, se družili in bili povezani. Pri nas smo bili bolj vsak v svoji sobi. Pri Blažu so zelo odprti za obiske in aktivni, pri nas pa je bil bolj mir, le nekaj dogodkov. Vsak potem pride v zakon z željo, da bi bilo pri nama tako, kot je bilo pri njem doma. Potem morava najti nekaj skupnega.

Na najin odnos vpliva tudi to, da sem imela v najstništvu motnje hranjenja, zato je to področje zame malo bolj občutljivo. Večkrat moram slišati, da sem lepa, in Blaž mora biti pri tej temi nekako previden z menoj. Ni pa to nekaj, kar bi na naju vplivalo vsak dan. 

Blaž: Po malem me že ves čas preseneča, kako se najini na videz podobni družini razlikujeta. Potem se to malo pozna tudi pri nama. Tudi to, da sem že imel punco, je morda pomagalo, da sem bil na začetku bolj pogumen in da sem imel izkušnjo medsebojnega odnosa.

Živa: No, nisi pa še imel žene! (smeh)