“Mož je moj podpornik, pa tudi moj največji kritik”

Izžarevate zdravo samozavest, pozitiven pristop do ljudi in empatijo, radi uživate v majhnih trenutkih. Pa naj še kdo reče, da so edinci naporni, sebični in izbirčni. Kako vas opisujejo domači?
Najlepša hvala za tako lepe uvodne besede. Hm, upam si reči, da me domači vidijo podobno, kot ste me opisali v uvodnih besedah. Najbrž tudi zato, ker se kot osebnost ne razlikujem kaj dosti od podobe doma in podobe na odru.

Seveda nisem povsem ista; oder in javno pojavljanje je le nekaj drugega. A kar se mojih karakternih lastnosti, sproščenosti in komunikacije tiče, sem tudi na odru rada takšna, kot v resnici sem. Res sem pozitivno naravnana, je pa to v današnjih časih včasih kar izziv, pri katerem mi resnično pomaga moj odnos z domačimi in številni prijatelji, ki mi res veliko pomenijo.

Vsi imamo občasne nostalgične trenutke, ko se nam prikažejo slike iz otroštva in nas z lahkoto potopijo v pozitivna občutja. Nam zaupate kakšnega?
Joj, z leti je tega vedno več … Lahko bi rekla, da nostalgija z leti pridobiva na teži. Imam krasne spomine na otroštvo, odraščanje, najstniška leta in prve korake v svet glasbe. Zdi se, da je bil svet takrat manj zapleten. Spomini so lepi, čeprav jih je veliko prežetih z melanholijo, otožnostjo, saj so bili to časi, ko so bili ob meni moji starši in nekateri bližnji, ki jih že nekaj časa ni ob meni.

Kako je potekala vaša pubertetniška doba, ste mirno pluli skoznjo ali je bil to turbulentni čas, kar se čustev, odnosa do sebe in bližnjih tiče?
Kot sem že omenila, so bili časi moje mladosti na nek način bolj preprosti. Ni bilo toliko vsega, pravila so bila bolj jasna, predvsem pa smo jih upoštevali tudi mladi. Takrat je bila beseda učiteljev, staršev, starejših nekaj, čemur je bilo treba prisluhniti in potem to tudi upoštevati. Bilo je veliko več spoštovanja.

Bila sem priden otrok in sem dokaj mirno plula skozi to dobo. Z menoj pa tudi starši. Imeli smo ljubeče odnose, radi smo se imeli in si to tudi vedno znova povedali, pokazali. Potem pa je tu še zaupanje. Na tem sva tudi midva z možem gradila najino družino. Imeti varno zavetje se zdi v teh časih še toliko bolj pomembno.

Res sta z možem Primožem že 33 let videti čudovit zakonski par. Kot ste že povedali v intervjujih, vam mož zjutraj skuha kavico, imata tudi skupni strasti – morje in motor … So te drobne pozornosti in skupna veselja razlog za uspeh vajine zveze?
Lahko rečem, da sva skupaj zrasla, se povezala in zgradila neko močno vez. Predvsem pa sva se in se še vedno zavedava, da ni nič samoumevno. Ljubezen in medsebojno spoštovanje je treba negovati ves čas in očitno nama to kar dobro uspeva.

Primož ima vrsto lepih lastnosti, eno pa še posebej cenim, ker vem, da ni samoumevna. Že takoj na začetku moje glasbene poti je mojo strast, ljubezen do glasbe, vzel za svojo. Je moj podpornik, pa tudi moj največji kritik.

Vem, da gre za malce preveč radovedno vprašanje, a vseeno bom poskusila – nam zaupate, kako sta se spoznala in kako vas je Primož uspel prepričati, da je najboljši sopotnik za vas?
Spoznala sva se mlada, stanovala sva blizu drug drugega in iskrica je hitro preskočila. Leta 1988, ko sva uradno postala par, sem jaz s skupino Café zmagala na Pop delavnici, leta 1993 sva se poročila, leta 1994 pa se nama je rodil sin Luka.

Ja, dolgo pot sva že prehodila in po vseh teh letih še vedno rečem: "Naj traja!"

Luka je torej že odrasel moški. Na katero stvar pri njem ste najbolj ponosni?
Iskreno sem najbolj ponosna, da je odrasel v človeka, kakršen je: prijazen, empatičen, spoštljiv, pa tudi zabaven.

Dandanes nas – če si dopustimo – poleg zasebnih zadev lahko vznemirja ogromno reči: politika, vojne, naravne nesreče, bolezni, sejanje strahu v medijih, ki se ne neha ... Kako plujete skozi vse te zadeve?
Opažam, da se je spremenilo toliko stvari ... Žal vidim, in še zdaleč nisem edina, da se svet vedno hitreje vrti v napačno smer. Prenasičenost vsega, zlasti pa informacij, med katerimi je vedno težje razločiti med resničnimi in neresničnimi, je v grozljivem porastu. Na spletu oz. socialnih omrežjih pa se zdi, kot da se trudijo svet preplavljati z negativo. To je tako zelo narobe in ne more voditi v lepši svet.

Sicer je tudi resnični svet z vsemi vojnami postal krut, je eno veliko bojišče. V takšnih trenutkih so varno zavetje doma in ljubeči odnosi z najbližjimi še toliko bolj pomembni. Morda nimamo moči vsega spremeniti čez noč, a vsak se lahko potrudi po svojih močeh.

Že to, da bi se nekdo zadržal in ne objavil žaljivega in škodoželjnega komentarja, bi bil velik uspeh. Ljudje moramo negovati prijaznost, empatijo, spoštljivost. Potem bi tudi mediji s svojimi šokantnimi, provokativnimi in največkrat zavajajočimi naslovi vrgli puško v koruzo. Absolutno sem proti vodilu, da "negativa vleče oz. nabira klike", kar v zadnjih letih prepogosto slišim.

Tudi to je del estrade. Ste morali na tem področju zaradi vrednot čemu reči tudi "ne"?
Glasba je najlepši jezik in ima veliko moč, saj povezuje, razveseljuje, potolaži. Na svoji poti sem imela tudi nekaj sreče, da sem bila že na samem začetku obdana z zares izjemnimi ljudmi in glasbeniki. Tako mi je bilo lažje vztrajati pri stvareh, v katere sem v prvi vrsti verjela sama, in ostala zvesta sama sebi. Vedno stojim za svojimi odločitvami, zato tudi vem, zakaj sem tu in tam rekla "ne". Naredila sem kakšno "napako", a tudi te so del življenja in učenja.

S kakšno gesto, lastnostjo, značilnostjo pa vas lahko človek najbolj razveseli?
S prijaznostjo, sproščenostjo, sočutjem in smislom za humor. Rada se smejim, saj je to res osvobajajoče.

V katerih lastnostih, ki ste jih morda občutili na lastni koži, bi se Slovenci lahko izboljšali?
Z leti mi je vedno bolj pomembno, da sem obdana z ljudmi, ki mi ustrezajo in so na moji valovni dolžini. Z nekaterimi se povežeš takoj, z drugimi nikoli. S tem ni nič narobe, ljudje smo si različni in tudi drugačnost je treba znati sprejeti.

Morda bi si želela manj obsojanja, sploh obsojanja na pamet, pa malce več sproščenosti in tolerance nasploh – ne le pri Slovencih. Že kar nekaj časa razglašam tole in vedno znova se mi potrjuje – v teh norih časih pa še toliko bolj: "Prijazni ljudje so lepi ljudje!"

Nam za konec pogovora zaupate še kak duhovit dogodek s katerega od nastopov?
Takšnih je bilo največ med pripravami in na predstavah muzikala Mamma mia!. Zgradili smo krasno družino, kjer smo na kupu mladi in malce starejši, a vsi povezani v nečem lepem, enkratnem, pa tudi težko ponovljivem. Seveda je bilo kar nekaj prigod, ki so prinesle veliko smeha.

No, se je pa meni na koncertu zgodila majhna nevšečnost pri napovedi pesmi, ki sta jo spisala Slavko in Vilko Avsenik. Pred občinstvom sem povedala tole: "Skladbo sta spisala Vilko in Slivko." Moj dolgoletni prijatelj in pianist Miran Juvan se je kar na odru nasmejal do solz.