Boga je mogoče slaviti tudi z veliko veselja in energije
Sem vodja slavilne skupine Zoé. Slavimo večinoma na adoracijah in smo del slavilne skupnosti Rapha pri Katoliški mladini. Pred dvema letoma sem bil nekaj časa tudi del skupine Rapha Worship in sem z njimi pel tudi na Stični mladih 2024. Približno pol leta zatem sem se odločil, da s slavljenjem nadaljujem le še z Zoé, ker sem imel žal vsega preveč.
"Imam upanje, da bosta z Janezom še kdaj skupaj na odru slavila," mi je lani dejala sestra Andreja Perc s Katoliške mladine. "Zelo izvedljivo," sem si mislil, nisem pa si predstavljal, da se bo to zgodilo prav na Stični mladih.
Ko je Janez, sicer dober prijatelj, v prvi polovici leta 2026 predlagal, da bi na Stični mladih slavili z njimi, se mi je ideja zdela zanimiva. Ko sem dojel, da misli resno, sem vedel, da bo proces zahteven, hkrati pa sem se veselil takšnega izziva. Člani skupin Rapha Worship in Zoé smo se tako ali tako večinoma že poznali in sodelovali v Skupnosti Rapha.
"Tako bo na Stični kar nekako Rapha UNITED," sem si mislil.
"Nikoli več ne bom na glavnem odru Stične mladih"
Zgornji stavek sem si rekel po festivalu pred dvema letoma.
Naj pojasnim. Na odru sem leta 2024 sem prav tako slavil, – zbrane vsaj upam – vodil v molitev, a se obenem tudi imel dobro. Čutil sem, da mi je bilo na odru tako lepo zato, ker mladi pojejo z mano in me podpirajo. Lahko bi rekel, da sem se počutil kul. Mislil sem, da to ni prav in da je moj pristop napačen. Po razmisleku sem se odločil, da so zame bolj adoracije, in zato nisem načrtoval, da bi še kdaj v isti vlogi stopil na oder.
Pa se je letos zopet ponudila priložnost, ki smo jo z Zoé sprejeli.
Zakaj torej letošnji "da"?
Tudi letos je bilo lepo. Morda še lepše, ker sem izkušnjo delil s svojo ženo in najboljšimi prijatelji, drugo družino - Zoé. Tudi letos mi je bilo na odru carsko. Tudi letos sem imel občutek, da se zdimo ljudem "kulski", a sem bil na to nekako pripravljen.
Veliko sem razmišljal o tem, ali bo letos kaj drugače, ali bom na odru bolj miren. Načrtoval sem, da ne bom skakal, norel in spodbujal mladih, naj pojejo. Pa je bilo ravno nasprotno!
Vodja Stične mi je namreč rekel, naj letos morda nimam kitare in tako še bolj spodbujam mlade z odra, da pojejo. Po mnogih pogovorih sem prišel do prvega zaključka: ali ni lepo, da pridejo mladi na katoliški koncert, namesto da bi bili na kakšnem koncertu, kjer je veliko alkohola? Zakaj se ne bi skupaj imeli lepo, obenem pa še molili? Nič ni narobe, če se veselimo v Gospodu, če se le zavedamo, zakaj smo tam in zakaj to počnemo.
Dilemo sem prinesel k spovedi
Čeprav sem prišel do prvega zaključka, si še nisem verjel, da bom zmogel biti na odru s pravim namenom. Zato sem v ponedeljek pred Stično spovedniku omenil svojo dilemo.
Dejal mi je nekako takole:
Veliko mi pomeni, da si prišel tudi s tem k spovedi. To kaže, da že imaš držo služenja in da želiš mladim približati Boga. Če te skrbi, pa moli k Svetemu Duhu, ki bo poskrbel zate.
Sveti Duh je poskrbel
Zavedam se, da smo imeli pevci pri koncertu veliko vlogo. Morda še večjo, kot sem sprva mislil, saj smo s svojo energijo pomembno oblikovali njegovo razpoloženje.
Toda koncert ni bil naš. Ni bil namenjen temu, da bi bili mi videti dobro ali da bi se ljudje navduševali nad nami. Naša naloga je bila, da s petjem in veseljem usmerimo pozornost h Kristusu. Če je bilo na odru veliko energije, je bila ta lahko tudi način, kako smo pokazali, da je vera nekaj živega, lepega in veselega.
Še vedno mi bolj ustrezajo adoracije, a sem spoznal, da veselje samo po sebi še ne pomeni, da je naš namen napačen. Pomembno je, kaj se dogaja v srcu.
