Za to, kar je sveto, si vzameva čas
September je čas sestavljanja urnikov. V koledar vpisujemo obveznosti otrok, roditeljske sestanke, službene obveznosti in vse tisto, kar bo v naslednjih mesecih sestavljalo naše življenje. Vse skupaj poskušamo urediti v neko delujočo celoto in ob tem pogosto naredimo še kakšen dober sklep. Letos bom več hodil v naravo. Redno bom telovadila. Vzela si bom več časa zase. Manj bomo hiteli. Več bomo skupaj.
In kje je v vsem tem najin odnos?
Večina zakoncev bi verjetno brez pomisleka rekla, da je njun odnos zelo pomemben zanju. Toda če bi pogledali na njun koledar, bi pogosto to težko potrdili. Za partnerski odnos pogosto velja: ko bo čas. Ko ne bova tako utrujena. Ko bo v službi bolj mirno. Ko otroci malo zrastejo. Ko mine to noro obdobje. Problem je samo v tem, da časa skoraj nikoli ni dovolj.
Čas namenimo temu, kar nam je pomembno
Če nekaj zares želimo narediti, temu navadno določimo čas. Na sestanek ne gremo, če nam po naključju ostane prosta ura. Otroka ne peljemo na trening, če se tisti trenutek ne pojavi kaj pomembnejšega. Termin pri zdravniku zapišemo v koledar in okoli njega organiziramo druge stvari. Ne zato, ker bi bilo življenje preprosto, ampak ker smo se odločili, da je nekaj dovolj pomembno.
Pri partnerskem odnosu pa pogosto ravnamo drugače. Prepričani smo, da bo živel nekako sam od sebe. Saj se imava rada. Saj sva vsak dan skupaj. Saj bo že prišel kakšen prost večer. In tako najpomembnejši odnos v našem življenju počasi postane pobožna želja, ki čaka na ostanke našega časa in energije.
Morda je pa tokrat vredno pogledati koledar nekoliko drugače. Ne samo, kako bomo vanj spravili vse, kar moramo narediti, ampak tudi, ali je v njem prostor za tisto, kar želimo ohraniti živo.
Higienski minimum za najin odnos
1x na dan – hvaležnost. Povejva si vsaj eno konkretno stvar, za katero sva danes drug drugemu hvaležna. To je lahko tudi čas za najino molitev.
1x na teden – ena ura samo za naju. Dialog, sprehod, kava ali kavč brez telefonov. Pomembno je, da se zares srečava.
1x na mesec – daljši čas v dvoje. Cel večer, pol dneva ali celo dan, ko lahko malo izstopiva iz vsakdanje logistike.
1x na leto – odmik za najin odnos. Vikend v dvoje, duhovne vaje ali partnerska delavnica. Čas, ko se lahko ustaviva, pogledava, kje sva, kaj med nama raste in kam želiva naprej.
Kar želiva ohraniti živo, potrebuje čas in prostor.
Ne, nama čas ne ostaja
Včasih kdo ob kakšnem najinem skupnem vikendu ali odhodu na koncert reče: "Vidva si pa privoščita." Ob tem pomislim, da ne gre toliko za to, kaj si lahko privoščiva. Tudi nama časa ne ostaja. Tudi najin koledar je poln in tudi midva bi lahko vsako prosto uro brez težav zapolnila z delom, opravki, ljudmi in stvarmi, ki jih je treba narediti. Razlika je predvsem v tem, da sva se odločila, da bo najin odnos ena od najinih prioritet.
Tudi najino življenje ima obdobja, ko otroci potrebujejo več, ko je služba zahtevna, ko pride bolezen, skrb za starše ali preprosto čas, ko je treba stisniti zobe in zdržati. Vendar najinega odnosa ne želiva izčrpati do konca in samo upati, da bo nekako preživel.
Ker prav iz njega raste toliko drugega. Zato čas za naju ni razkošje, ki si ga bova privoščila, ko bo vse drugo narejeno. Vse drugo namreč nikoli ne bo narejeno.
Tudi najin prostor potrebuje nego
Vzeti si čas za odnos ne pomeni nujno organizirati romantičnega zmenka. Včasih ga potrebujeva preprosto zato, da preveriva, kako sva. Da se zares srečava, preden postaneva samo še dober organizacijski tim, ki usklajuje otroke, položnice, nakupe in obveznosti.
V vsakdanjem življenju se med nama nabirajo drobne stvari. Ni treba vsake malenkosti analizirati, vendar tudi odnosa ne moreva leta in leta samo pometati pod preprogo. Potrebujeva čas za čiščenje, odpuščanje in ponovno povezovanje.
Potrebujeva pa tudi čas, da se samo zaveva prostora med nama. Da opaziva, kaj je dobro in kaj raste. Da sva drug drugemu hvaležna. Čas, ko se drug ob drugem ustaviva, rasteva in sva si v oporo. Potrebujeva tudi čas za živost med nama.
Svet prostor, iz katerega prihaja blagoslov
Za naju kot zakonca pa prostor med nama ni samo psihološki prostor varnosti, bližine in medsebojne podpore. Je svet prostor. V zakramentu zakona sva povabila Boga prav v prostor med nama. Ne nekam poleg najinega odnosa, ampak vanj. Najin odnos je prostor blagoslova za naju, družino in vse, kar delava.
Zato si želiva ta prostor ohranjati odprt. Ko se ustaviva, ko si zares prisluhneva, ko se zahvaliva, si odpustiva, skupaj moliva ali iščeva pravo smer, ne negujeva samo najine bližine. Odpirava prostor, v katerem lahko deluje tudi Nekdo, ki naju presega. Kam v koledar bosta letos umestila vajin odnos?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
