Pojdi na glavno vsebino

Ob uspehih pravimo, da “smo zmagali”, ob porazih pa “so izgubili”

3 min branja
Lojze Grcman

Avtor: Siniša Kanižaj

Lojze Grčman, urednik Aleteie in nekdanji športni novinar: "Ni pa vsak poraz katastrofa, sploh pa ne sme biti sprožilec žaljivk in poniževanj."

Veselimo se uspehov, bodimo ponosni na slovenske športnike, ki tako imenitno predstavljajo državo, in obenem morda bolj razumevajoči, ko jim ne gre. Oni so prvi, ki si želijo, da bi jim šlo

Deli članek :

Danes je dan slovenskega športa. Ne vem, točno, zakaj, ampak športi, predvsem tisti z žogo, me privlačijo že od otroštva. Od ukvarjanja z njimi do navijanja, od novinarskega poročanja s tekem doma in v tujini ter komentiranja na televizijah do očetovske podpore na tribunah – kdaj tudi zmerno do pretežno čustvene. Skozi leta in spremljanje in udejstvovanje na ta ali oni način se mi je izrisala neka podoba slovenskega navijanja in podpore. Tudi z nekaj samorefleksije. :)

Zdi se mi, da nekega športnika (ali trenerja, na primer) v določenem trenutku lahko kujemo v zvezde, že zelo kmalu zatem pa ga pokopljemo, zelo pogosto brez ustreznega poznavanja in argumentov, in nima več pojma. "Zamenjajte ga!" Res imamo nekoga boljšega? Ga lahko tudi plačamo? Ali pa konkretno: če pride Luka Dončić, se napolnijo Stožice. Ko ga ni, je še tivolska dvorana napol prazna.

Ob zmagah sem zraven, ko pridejo porazi, pa ne

Zdi se mi, da naslov tega besedila dobro ilustrira kar simptomatično situacijo: ko neka ekipa, denimo klub ali reprezentanca, zmaga, to marsikdo pove v prvi osebi množine. Torej: "Zmagali smo." Ko pa pride poraz ali neuspeh, pa pravimo: "Izgubili so."

Seveda si vsak želi zmagovati, biti ovenčan s slavo, zanimanjem, piti iz čaše pozornosti. Se pa včasih zdi, da smo od zmag kar malo opiti. Ali pa nekoliko zasvojeni. Da si jih želimo več in več, misleč, da bodo prihajale kar zaporedoma in skorajda samoumevno. "Kako smo lahko bili pred dvema letoma prvaki, zdaj pa še do kolajne nismo prišli?"

Hej, tudi drugi delajo, trenirajo in tekmujejo in zmagujejo. Včasih, če je tako, si je treba tudi preprosto priznati: "Bili smo zanič. Naslednjič moramo izgledati čisto drugače." Ni pa vsak poraz katastrofa, sploh pa ne sme biti sprožilec žaljivk in poniževanj. Še najmanj na tekmah otrok, o čemer je pred kratkim govoril tudi rokometni trener Branko Tamše.

Ko športnike spremljamo s kavča ali tribun, ne vemo, v kakšni koži so. Če pustimo ob strani čisto osebne, na primer družinske zadeve, odsotnosti od doma in podobno. Morda je bil kdo večino tedna bolan ali si je komaj opomogel od poškodbe ali nastopa ob pomoči protibolečinskih sredstev. Morda kdo ni igral, ker je slabo delal na treningih ali se je sprl s trenerjem. Tekma je samo delček športnikovega delokroga. Večino tega ne vidimo, za marsikaj ne vemo.

Naša (po)moč

Veselimo se torej uspehov, bodimo ponosni na slovenske športnike, ki tako imenitno predstavljajo državo, in obenem morda bolj razumevajoči, ko jim ne gre. Oni so prvi, ki si želijo, da bi jim šlo. Torej, malo manj pritoževanja in malo več spodbude. Pa to ne pomeni, da moramo športni svet gledati v roza očalih. Predvsem pa lahko za športnike in vse, ki jih obkrožajo, tudi kaj zmolimo.