Zakaj tako zlahka sovražimo ljudi, ki volijo drugače?

Prav tu se lahko politika spremeni v nekakšno družbeno avtoimunsko bolezen: sistem, ki bi nas moral varovati, začne napadati lastni organizem.

Metafora je močna, vendar nam pomaga razumeti pojav, ki je vse bolj prisoten. Namesto da bi drugega prepoznali kot del iste družbe, ga začnemo obravnavati kot grožnjo, proti kateri se je treba boriti. In bolj ko smo prepričani, da je drugi nevaren, manj smo ga sposobni poslušati.

Socialna psihologija del tega pojava imenuje afektivna polarizacija. Ne gre več samo za nestrinjanje z idejami druge skupine, ampak za razvoj negativnih občutkov do ljudi, ki ji pripadajo.

Raziskave kažejo, da je politična identiteta lahko povezana z občutki zavračanja, sovražnosti in celo razčlovečenja nasprotne skupine. Tudi raziskave v Braziliji so pokazale pomembno vlogo tako imenovanih negativnih političnih identitet – ko zavračanje druge strani postane pomembnejše od pozitivne pripadnosti lastni skupini.

Predstavljajte si pogovor med dvema človekoma.

Eden reče: "Jaz razmišljam drugače kot ti."

Drugi bi lahko odgovoril: "Prav. Zakaj?"

Toda v močno polariziranem okolju se odgovor pogosto spremeni v:

"Kako lahko sploh tako razmišljaš?"

Nato pa:

"Če tako razmišljaš, si slab človek."

Ta preskok je bistven.

Ko politično mnenje postane del človekove identitete, lahko kritiko tega mnenja doživlja kot osebni napad. Zato nima občutka, da mora braniti zgolj neko idejo, ampak da mora braniti samega sebe.

Prav v takšnih okoliščinah se lahko politična stališča "moralizirajo". Novejše raziskave kažejo, da se v okoljih, ki jih ljudje doživljajo kot močno polarizirana, politična stališča vse tesneje povezujejo z moralnimi vrednotami. Tako se lahko običajna nesoglasja začnejo dojemati kot spopad med dobrim in zlim.

Ko razpravo razumemo kot bitko med dobrim in zlim, pa se kompromis začne zdeti kot izdaja.

Obstaja še ena težava: začnemo verjeti, da drugega poznamo, še preden smo ga sploh poslušali.

"Kdor voli tega kandidata, je neveden."

"Kdor razmišlja tako, je sebičen."

"Kdor zagovarja takšno stališče, nima značaja."

"Kdor se ne strinja z menoj, je zmanipuliran."

Gre za različne izjave, vendar imajo s psihološkega vidika podoben učinek: milijone različnih ljudi spremenijo v eno samo karikaturo.

Posameznik izgine. Ostane samo etiketa. Etiketo pa je veliko lažje sovražiti kot človeka.

Raziskave o polarizaciji kažejo, da imajo ljudje lahko izkrivljene predstave o tem, kaj nasprotna skupina v resnici misli. Ko se te predstave popravijo in človek sreča nekoga iz druge skupine, ki ne ustreza njegovemu stereotipu, se lahko sovražnost zmanjša.

Zato je resničen, iskren pogovor tako močan. Prisili nas, da odkrijemo, da se za "volivcem" skriva človek. Nekdo, ki ima strahove, upanje, družino, izgube, sanje, izkušnje in razloge – nekatere dobre, druge zmotne –, zaradi katerih razmišlja tako, kot razmišlja.

Obstaja še dodaten dejavnik: velik del naših političnih razprav poteka v okoljih, kjer je ogorčenje nagrajeno.

Premišljeno mnenje le redko sproži enak odziv kot provokacija. Uravnotežena izjava lahko ostane neopažena, agresivna pa sproži komentarje, delitve in odgovore. Počasi lahko začnemo zamenjevati vidnost z resnico in ogorčenje z ozaveščenostjo.

Ustvarjamo mehurčke, v katerih skoraj vsi razmišljajo podobno. Algoritmi nam ponujajo več tistega, kar pritegne našo pozornost, našo pozornost pa pogosto najbolj pritegne prav tisto, kar v nas vzbuja močna čustva.

Rezultat je lahko začarani krog: drugo stran doživljamo kot vse bolj absurdno, spremljamo vsebine, ki to predstavo potrjujejo, nato pa prav te vsebine uporabimo kot dokaz, da je bila naša predstava pravilna.

Da, vendar to ne pomeni, da bo vsak pogovor prinesel spremembo. Pri tem je pomembno razlikovanje: dialog ne pomeni prepričevanja.

Nekateri poskusi so pokazali zmanjšanje afektivne polarizacije po pogovoru med ljudmi iz različnih političnih skupin. V eni od raziskav je pogovor o osebnih in vsakdanjih temah občutno zmanjšal nenaklonjenost med skupinama. Ko pa je bil pogovor neposredno usmerjen v politična nesoglasja, je bil učinek precej manjši.

Preden poskušamo spremeniti mnenje drugega, moramo morda znova pridobiti sposobnost, da za njegovim mnenjem zagledamo človeka. Za to se nam ni treba strinjati. Težava ni v nestrinjanju.

Demokracija predpostavlja obstoj različnih pogledov na to, kakšna naj bi bila boljša družba. Težava se začne, ko postane logika "mi proti njim" tako močna, da izginejo zaupanje, spoštovanje in možnost sodelovanja.

Nestrinjanje je zdravo. Postavljanje vprašanj je zdravo. Kritiziranje vlad, strank, politikov in ideologij je zdravo. Ni pa zdravo, če moramo drugega moralno uničiti, da bi lahko zagovarjali tisto, v kar verjamemo.

Ko se to zgodi, politika ni več orodje za urejanje skupnega življenja, ampak postane prizorišče nenehne psihološke vojne. Nenehna vojna pa škoduje vsem stranem.

To je morda pomembnejše vprašanje od: "Koga voliš?" Ali me moja politična drža dela bolj sposobnega poslušati? Me spodbuja, da poskušam razumeti? Sem zaradi nje bolj pozoren na krivice? Sem bolj pripravljen braniti tisto, kar se mi zdi pravično?

Ali pa zaradi nje postajam agresiven, nestrpen, zagrenjen in nesposoben prepoznati kakršnokoli dobro lastnost pri človeku, ki razmišlja drugače?

Toga politična identiteta pa lahko začne določati, kdo si zasluži naše spoštovanje, naše prijateljstvo in celo priznanje njegove človeškosti. Eden od opozorilnih znakov je zagotovo, ko na drugi strani nismo več sposobni prepoznati nobene vrline, na svoji pa nobene napake.

Obstaja zrelost, ki nam omogoča reči: "Globoko se ne strinjam s teboj, vendar še vedno priznavam tvoje dostojanstvo."

To ne pomeni relativiziranja načel. Ne pomeni, da so vsa mnenja enako pravilna. Ne pomeni molčati ob krivicah. Pomeni samo razumeti, da človeka ne moremo skrčiti na njegovo politično stališče.

Ko politika postane avtoimunska bolezen, se namreč ne bojujemo več samo proti temu, kar imamo za napačno. Začnemo napadati drug drugega. Zdravljenje pa se začne s preprosto, a zahtevno držo: da pred volivcem, stranko in ideologijo znova najprej zagledamo človeka.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie.