S strastjo do branja je “okužila” tudi moža – skupaj postavljata knjigobežnice

Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je preprost, in sicer, da se mi nikamor ne mudi. Da se zbudim brez budilke, si brez hitenja in v miru pripravim kavo ter imam vsaj nekaj minut zase in čas za knjigo. Še lepše pa je, če se s kolesom v prijetnem jutranjem soncu zapeljem v središče Ljubljane in si ob kavi in knjigi privoščim še slovenski zajtrk. Takšna jutra so žal bolj poredka.

Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se urejena dobro počutim. Urejenost ni toliko vprašanje tega, kako me vidijo drugi, temveč kako se počutim sama. Menim, da človeka veliko bolj kot videz določajo vrednote in načela, pristnost in dejanja. Urejenost se navsezadnje ne kaže samo v tem, kar je vidno navzven, ampak tudi v odnosu, ki ga imamo predvsem do sebe in drugih.

Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… me je naučilo, kaj pomeni brezpogojno ljubiti. Otroci imajo v sebi posebno iskrenost in čistost, svet doživljajo pristno, neposredno, z odprtostjo in ljubeznijo. Vsak od njih je edinstven in prav ob tej njihovi različnosti se kot mati ves čas učim sprejemati, prilagajati, biti potrpežljiva in predvsem odpuščati.

Materinstvo me uči, da ljubiti nekoga pomeni ga spoštovati in dovoliti mu, da je to, kar je – ne to, kar si mogoče želim sama, da postane. Ne odraščajo le otroci, ampak z učenjem in izkušnjami rastem in se spreminjam tudi sama. Materinstvo je zame ena največjih življenjskih šol.

Knjige so vaša velika ljubezen. Še zdaleč ne le to – širjenje bralne kulture in veselja do branja vas naravnost osrečuje. Tako zelo, da ogromno prostega časa namenjate urejanju in postavljanju knjigobežnic. Tudi v tujini. Kaj doživljate ob tem?
Predvsem veliko zadovoljstvo. Knjige so zame veliko več kot le zgodbe in že dolgo so pomemben del mojega življenja, zato se je povsem spontano rodila želja, da del te ljubezni prenesem tudi na druge. S knjigobežnicami želim na svoj način prispevati k temu, da branje ne zamre in da knjiga ostane nekaj, po čemer ljudje radi posežejo.

Najlepše mi je, ko knjigobežnica zares zaživi, ko se ljudje ob njej ustavijo, pobrskajo med knjigami, kakšno odnesejo, morda obdržijo, spet naslednjič pa prinesejo svojo in jo prepustijo naslednjemu bralcu. Še posebej me razveselijo otroci, ki radovedno listajo slikanice, in starši, ki sedejo z njimi ter jim berejo. Takrat vidiš, da ima vse skupaj smisel.

Poseben je tudi občutek, ko se čez čas vrnem h knjigobežnici in opazim, da knjige, ki sem jo pustila, ni več. Ne vem, kdo jo je vzel, kam je odšla in kakšen vtis bo pustila na svojem novem bralcu. Prav ta neznana pot knjige, ki brez mene potuje med tistimi, ki jo najdejo, ima zame poseben čar.

Knjigobežnice so sčasoma postale tudi del naših družinskih izletov. Tako doma kot v tujini jih iščemo, obiskujemo, urejamo, vanje prinašamo knjige in ob tem odkrivamo čudovite kotičke, ki jih sicer morda nikoli ne bi našli. Tako se je moja ljubezen do knjig na neki način povezala tudi z našim družinskim časom.

Verjamem, da ima vsaka knjiga svojo zgodbo, sporočilo ali misel in da se za vsakega posameznika najde knjiga, ki ga lahko nagovori. Morda jo mora samo še najti – in lepo je pomisliti, da jo lahko najde prav v knjigobežnici.

Kakšne odzive dobivate? Kako vas ti polnijo, vlivajo dodatno motivacijo?
Najlepši so spontani odzivi: fotografije, sporočila, ljudje, ki povedo, da so prinesli knjige ali da so v knjigobežnici našli kaj zase ali preprosto pohvalijo samo idejo. Že to, da knjigobežnica živi, da se vsebina menja in da ljudje zanjo skrbijo, mi pomeni ogromno. Takrat projekt ni več samo moj, ampak postane del skupnosti. To je verjetno največja motivacija za nadaljevanje.

Pri tem projektu sta tesno povezana z možem, kajne? Kako sodelujeta?
Brez njega bi bilo vse skupaj precej težje. Skupaj sva že dolgo in mojo strast oz. ljubezen do knjig zelo dobro pozna. Knjige so bile vedno del mojega življenja, zato se je skozi leta skupnega življenja povsem spontano vključeval tudi sam. Spremlja me v knjižnice, na knjižne sejme in pri obiskovanju knjigobežnic tako doma kot v tujini.

Ker je vedel, kako rada jih iščem, obiskujem in zalagam s knjigami, je sčasoma, hočeš nočeš, postal del te zgodbe tudi sam. Danes pri tem sodeluje veliko bolj aktivno in samoiniciativno. Priskrbi knjige, sodeluje pri izdelavi in postavitvi knjigobežnic ter me odpelje tudi v kraje, kjer jih želim obiskati. O vsem tem se veliko pogovarjava, skupaj razmišljava, si izmenjujeva ideje in nasvete, predvsem pa vedno prisluhne kakšni moji novi zamisli.

Kakšen je vaš recept, ko veselje do branja sejete med otroke? Zaslon je zanje bistveno bolj privlačen od knjige.
Mislim, da otroka težko prisilimo, da bo rad bral. Lahko pa mu knjige približamo in predvsem pokažemo z lastnim zgledom, da je branje nekaj prijetnega. Zelo blizu mi je misel Antona Martina Slomška: "Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti." Menim, da je pri branju prav tako. Danes je ob vseh zaslonih to še težje, zato se moramo starši včasih nekoliko bolj potruditi in se z otroki dogovoriti, koliko časa bodo namenili branju, koliko strani bodo prebrali ali pa beremo skupaj, tako da nam berejo sami, na glas in se o prebranem tudi pogovarjamo.

Pri nas so knjige vedno prisotne, otroci me pogosto vidijo s knjigo v roki, skupaj obiskujemo knjigarne, knjižnice, knjižne sejme in knijgobežnice. Kljub vsemu pa so si otroci različni – eden bo knjigo vzljubil, drugi nekoliko manj. Tudi to je treba sprejeti. Pomembneje je, da jim ponudimo možnost in pustimo, da sami najdejo pot do knjige.

Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Ko so bili otroci manjši, je bilo časa za naju zagotovo manj. Zdaj, ko odraščajo, pa ponovno počasi prihaja obdobje, ko si lahko nameniva več časa. Rada sva skupaj, veliko se pogovarjava, načrtujeva, greva kam na izlet ali pa preprosto spijeva kavo.

Po toliko skupnih letih se mi zdi, da bližine ne predstavljajo samo veliki trenutki ali posebej načrtovani večeri. Včasih je dovolj že pogovor ob koncu dneva ali čas, ki ga preživiva skupaj.

Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj sem hvaležna za izkušnje, ki so me naučile zares sprejemati drugačnost. Pri tem so bili največji učitelji prav moji otroci, tri povsem različne osebnosti, ki jih brezpogojno ljubiš, hkrati pa se moraš naučiti sprejeti, da niso in ne bodo takšni, kot si morda sam predstavljaš in želiš. Ob njih sem spoznala, da sprejeti nekoga ne pomeni, da ga moraš vedno razumeti ali se z njim strinjati. Pomeni, da mu dovoliš biti to, kar je.

Ta izkušnja me je zelo oblikovala. Naučila me je bolje poslušati, iskati skupni jezik, se pogajati in pogledati na stvari z drugega zornega kota. Zaradi nje danes bolje razumem tudi druge ljudi in manj presojam njihove odločitve.

Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da bo minilo. Z leti sem se naučila, da nobeno počutje in nobena težka situacija ne trajata večno. Včasih stvari preprosto potrebujejo čas in tisto, kar se nam danes zdi težko ali celo brezizhodno, je lahko že naslednji dan nekoliko lažje in manj obremenjujoče.

Veliko pa je odvisno tudi od nas samih, zato se mi zdi pomembno, kako živimo trenutke, ki so nam dani. Ali jih znamo zares živeti? Carpe diem je vodilo, misel, ki povzema moj pogled na življenje.

S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Najbolje me napolnijo knjige, narava, potovanja, dobri pogovori in seveda čas z družino. Včasih pa potrebujem ravno nasprotno, tišino in nekaj časa samo zase. Z leti vse bolj ugotavljam, da me ne napolnijo velike stvari, temveč majhni trenutki, ob katerih se ustavim in začutim, da sem preprosto tam, kjer želim biti.

Biti ženska je lepo, ker …?
… lahko v sebi združujemo toliko različnih plati. Lahko smo močne in hkrati nežne, samostojne in hkrati potrebujemo bližino, smo mame, partnerke, žene, prijateljice, sodelavke, predvsem pa smo lahko preprosto me.

Danes mi je pri tem najlepše prav spoznanje, da mi ni treba ustrezati predstavam o tem, kakšna naj bi ženska bila, ampak sem lahko takšna, kot sem.