Kristjani se že stoletja pokrižajo, ta navada pa ima korenine že v zgodnji Cerkvi
Ena najbolj prepoznavnih navad tako katoličanov kot pravoslavnih kristjanov je znamenje križa.
Običajno se pokrižamo pred molitvijo in po njej, v nekaterih kulturah pa se je ta navada razširila tako, da se ljudje pokrižajo pred skoraj vsakim pomembnejšim dejanjem. Zato lahko denimo vidimo igralca nogometa, ki se pokriža, preden stopi na igrišče.
Kratka zgodovina znamenja križa
Potem ko je bil Jezus križan, so njegovi prvi učenci v križu začeli prepoznavati vir življenja in odrešenja. Sveti Pavel v svojih pismih pogosto govori o Kristusovem križu in o tem, kako je postal znamenje slave:
"Jaz pa naj se nikakor ne ponašam, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)
Kar je bilo nekoč sredstvo mučenja, je postalo znamenje večnega odrešenja. Danes se nam to zdi tako običajno, da o tem skoraj ne razmišljamo, za prve kristjane pa je bilo znamenje križa izraz vere v skrivnostna Božja pota.
Da bi si lažje predstavljali, kako nenavadno je bilo to v tistem času, pomislimo, kako bi bilo danes, če bi kot verski simbol nosili kakšno drugo znamenje mučenja in smrti – na primer električni stol.
Prvi kristjani pa so spoznali tudi, da križ ni le Jezusov "prestol", temveč da ga na lep in poetičen način napoveduje že Stara zaveza. V Prvi Mojzesovi knjigi namreč v rajskem vrtu najdemo drevo. Po drevesu je v Božje stvarstvo prišla smrt, po drugem drevesu – križu – pa nam je bilo znova podarjeno življenje.
Svetopisemske korenine
Strogo gledano v Svetem pismu ne najdemo navodila, ki bi kristjanom naročalo, naj se pokrižajo. Vendar sveti Janez v knjigi Razodetja omenja, da bodo kristjani na čelu zaznamovani s posebnim znamenjem, da jih ne bi prizadele nesreče:
"Rečeno jim je bilo, naj ne škodujejo ne travi na zemlji ne zelenju ne nobenemu drevesu, ampak samo ljudem, ki nimajo Božjega pečata na čelu." (Raz 9,4)
To bi se lahko navezovalo na starejši odlomek iz knjige preroka Ezekiela, kjer Bog naroči:
"Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj čela mož, ki vzdihujejo in žalujejo zaradi vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi." (Ezk 9,4)
To znamenje so povezovali z grško črko tau, ki je podobna črki T. Kristjani so jo zato kmalu začeli povezovati z znamenjem križa.
Če poznamo to svetopisemsko ozadje, nas ne preseneča, da so se prvi kristjani sprva pokrižali tako, da so naredili majhno znamenje križa na čelu. Tertulijan je že v 2. stoletju zapisal:
"Kristjani si čela obrabljamo z znamenjem križa."
Sčasoma se je ta gesta širila, dokler ni postala znamenje križa, kakršnega poznamo danes, pri katerem z roko sežemo do čela, prsi in ramen – kot bi se oblekli v križ oziroma dovolili, da nas križ objame.
Čeprav Sveto pismo kristjanom nikjer izrecno ne naroča, naj se pokrižajo, se je ta navada razvila že v prvih stoletjih Cerkve. Njene korenine lahko najdemo tudi v Svetem pismu, zato je znamenje križa postalo močna in pomenljiva tradicija, ki jo številni kristjani vključujemo v svoje vsakdanje življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
