Zakonca Liebhart sta nam približala življenje "tretjerednikov" v sodobnem času
Z družino Liebhart smo se srečali na dan, ko sta Alenka in Rok, starša najstnic Terezije in Elizabete ter dveletne Klare Marije, praznovala 15. obletnico poroke. Povezala ju je prijateljica, ki je Roku "zrihtala" taksista (beri Alenko) za prevoz v Ljubljano, pozneje pa ju je združila slavilna glasba.
Z družino sta danes vpeta v življenje župnije Kranj-Šmartin, sodelujejo s petjem, Rok je tudi izredni delivec obhajila in katehet. Sta pa tudi del družine Frančiškovega svetnega reda – OFS, krajevno bratstvo Škofja Loka.
Kaj vaju je pritegnilo drug na drugem?
Alenka: Meni je bilo zelo pomembno, da je veren. To sem iskala. Če deliš to vrednoto, lažje vero živiš naprej. Pri Roku mi je bilo všeč, da vera ni bila samo na papirju. Pritegnili so me tudi njegov humor, sproščenost in glasba.
Rok: Tudi sam bi rekel vera. Alenka je bila organistka v domači župniji in ni bila zgolj klasični "nedeljski" kristjan. Končno nekdo! Sem spreobrnjenec in ves goreč sem iskal novo družbo. Alenka je bila ena taka dobrota, včasih me je peljala v Ljubljano, a nikoli ni nič zahtevala. To prijaznost sem cenil, zato sem jo nekoč povabil na kavo. Hitro sva prešla na duhovne teme in to naju je povezalo. Opažam, da je to zelo pomembno v zakonu – če sta dva skupaj močna v veri, ostaneš zasidran v odnosu tudi, ko pridejo težave.
Alenka: Res je lažje. Veliko skrbi nam je prihranjenih, če je Bog na prvem mestu. To ni samo pregovor, ampak to osebno občutiva.
Kako čutita moč vere v zakonu?
Rok: Občutiva, da dejansko lahko vse spustiva in prepustiva Bogu, da naredi, kot je prav. Tudi če so težave, ko pridejo težki trenutki. Še posebej opaziva, ko imava slavljenja, molitve, ulični misijon in projekte, kot so bile poleti Brezje (praznovanje 800. obletnice smrti Frančiška Asiškega, op. a.), kolikokrat sva pred tem napadena s strani hudega duha. Čutiva, kako napada zakon, odnose, družino, stvari pri raznih dogodkih se "lomijo" in ne veva , če nama bo uspelo dogodek speljati, včasih pred tem zbolijo otroci … Če ne bi bilo zaupanja, da bo za vse poskrbel Troedini, bi že zdavnaj obupala.
Alenka: Spet ena obrabljena fraza: naše življenje je kot romanje. Nekajkrat, ko smo šli v Assisi ali v Medžugorje, je nekdo od otrok ravno na dan odhoda zbolel, a je Rok kljub moji negotovosti vztrajal, da gremo. Na cilju je bilo vedno vse v redu. Res čutim, da moram Bogu izročati vsak dan, take izkušnje so konkreten izraz tega izročanja. Takšno romanje je življenje, s preizkušnjami, ampak gremo pogumno naprej proti Cilju.
Rok, omenili ste, da ste spreobrnjenec. Razmišljali ste tudi o posvečenem življenju in vstopili v semenišče.
Rok: Bil sem sicer krščen, prejel zakrament svete birme, potem pa sem se, ker doma ni bilo nobene podpore, od Cerkve in krščanstva oddaljil. Spreobrnjenje ni bil en sam trenutek, ampak proces. Živel sem v svetu zabave, negativne glasbe, druženja v lokalih in na ulici, v kakšnih pogledih podobno kot sv. Frančišek. V meni je bilo veliko negotovosti, strahu, čutil sem napetost, zato sem se med drugim ukvarjal tudi z borilnimi veščinami in ob nekem težkem dogodku spoznal, da se ne sam ne ob pomoči prijateljev ne morem zares zaščititi.
Zataval sem k našemu takratnemu župniku Cirilu Berglezu in mu povedal, da iščem drugo družbo, drugačno življenje. Poslal me je k fokolarom (Marijino delo) v Italijo. Bogu sem se ponovno približal, tudi prek igranja bobnov v skupnosti Emanuel. Prvič sem začutil res pravo sproščenost in varnost – da svoje strahove lahko izročim nekomu, ki je večji od nas.
Veliko sem se družil s takratnim župnikom Cirilom. Zaradi vidnega hrepenenja po Troedinem sta me s kaplanom nagovarjala za vstop v bogoslovno semenišče, kjer sem dve leti preživel res lepe in globoke trenutke z Gospodom in bogoslovci. Bogu sem iskreno hvaležen za ta bogat čas. Pred vstopom v semenišče smo s takratnim bogoslovcem, ki sem ga spoznal v skupnosti Emanuel, Alekom Zwittrom in ekipo ustanovili skupino Mana. V tistem obdobju sem šel prek skupnosti Emanuel za leto dni v njihovo akademijo IAE na Dunaj. Ob vsem tem sem čutil veliko hvaležnost, kako me je Bog kot izgubljenca pripeljal nazaj v Očetovo domovanje.
Vajina družina je del Frančiškove družine – OFS. Kaj je Frančiškov svetni red oz. kdo ste "tretjeredniki"?
Alenka: Tretji red oz. Frančiškov svetni red smo poleg nekaterih ženskih redov po večini laiki, bratje in sestre, ki živimo v svojem vsakdanjem družinskem in poklicnem okolju in sledimo zgledu sv. Frančiška oz. temu, kar je on učil: radikalno sledenje evangeliju.
Zanimivo je, koliko znanih osebnosti iz preteklosti je bilo v tretjem redu: sv. kralj Ludvik, sv. Elizabeta Ogrska (oba sta tudi zavetnika tretjega reda), papež Leon XIII., sv. Janez Marija Vianej, sv. Janez Bosko, pri nas Jože Plečnik, Anton Trstenjak.
En tak velik in konkretno oprijemljiv zgled laika je meni osebno še posebej bl. Franz Jägerstätter iz Avstrije. Bil je poročen, imel tri hčerke, živel v času vojne in se je uprl mobilizaciji v Hitlerjevo vojsko (po njegovi zgodbi je bil posnet film Skrito življenje, op. a).
Kaj je vaju pritegnilo v red?
Alenka: Poleg aktivne vključenosti v župnijsko življenje sva si želela še nekaj več. Rok je bil že dlje povezan s kapucini, živel je pri njih v Štepanji vasi, mene pa je Frančišek navduševal že v otroštvu. Doma smo si ves čas vrteli kaseto bratov kapucinov.
Ko sva začela občasno zahajati k maši v Škofjo Loko, sva bila nagovorjena, če se pridruživa. Sploh nisva kaj dosti razmišljala. Mene je še posebej potegnila ta 800-letna tradicija. Je pa to red, ki zahteva zavestno in globoko odločitev, ki sva jo midva zavzeto vzela.
Rok: Mene je nagovoril sam Frančišek, ki mi je zgled že v spreobrnjenju. In kaj vse je potem naredil, koga vse je navdušil, kakšni veliki svetniki prihajajo iz njegovih vrst. Zgled mi je njegova ponižnost, preprostost, popolna predanost Bogu. Tretji red imava kot družino, družino v Kristusu. Začutil sem, da to ni samo okolje, ampak družina – ki je doma nisem imel, vsaj ne kot sem si jo želel. Tu smo družina tudi s prvim in drugim redom, zato se počutimo še bolj domače v tem okolju in seveda v cerkvenem občestvu.
Kako konkretno živite "tretjeredništvo"?
Alenka: Imamo mesečna srečanja, midva sva v vodstvu, zato je tega nekoliko več. V Škofji Loki imamo tedenske molitve, otroci so pri Frančiškovih otrocih, enkrat mesečno pri loških kapucinih poskrbiva za petje pri maši in vsako prvo soboto slavljenje, imamo Frančiškovo slavilno skupino – FSS.
Rok: OFS je naša baza, iz katere črpamo in gremo v svet, na "Gospodovo njivo" na delo: organiziramo slavilne večere, ulične misijone, različne dogodke znotraj OFS. Pri tem pa promoviramo Frančiškov svetni red ter kar je z njim in sv. Klaro povezano.
Kdo pa ste Frančiškovi otroci?
Terezija: Frančiškovi otroci smo skupina otrok, ki se ravna po Frančiškovem zgledu. Prek katehez, igre in druženja spoznavamo Frančiška in Jezusa ter ustvarjamo nove prijateljske vezi.
Elizabeta: Počnemo veliko zabavnih stvari in res se veselim tudi iger, ki se jih igramo na samostanskem vrtu. Všeč so mi uprizarjanja dramskih iger iz Frančiškovega življenja.
Obe si želiva, da bi imeli več animatorjev in več otrok, pa da bi tudi drugod po Sloveniji nastajale nove skupine Frančiškovih otrok.
Kako Frančiškovo duhovnost živite v vsakdanjem življenju?
Rok: Obema je že po naravi blizu Frančiškova drža, zato se, ko sva vstopila v red in dala zaobljubo, nisva spraševala, ali nama bo težko. Čutim, da znam biti ponižen, skromen ljubeč – v praksi ne gre zlahka. :) Si pa želim take drže in si zanjo prizadevam, a tu še rastem. Če ti je Frančišek blizu, potem je to to, je pravi, konkreten zgled hoje za Kristusom.
Alenka: Je pa težko dosegljiv zgled, ker je bil tako radikalen. Ljubezen do vseh, tudi do tistih, ki ti gredo na živce, zahvaljevanje za vsak kamen … Vsak trenutek je v polnosti živel za Jezusa, tudi ko je bil lačen, premražen … Vemo, kako tečni smo, ko niso zagotovljene osnovne potrebe.
Tako kot gremo po Mariji k Jezusu, hodimo še ob sv. Frančišku k Jezusu.
Na to pot vaju je pripeljala tudi preizkušnja, diagnoza cistične fibroze, ki sta jo pred devetimi leti dobili starejši hčerki. Kako ste to sprejeli in kako živite s tem?
Rok: Ko smo dobili diagnozo, sva bila sesuta. Prevladovala so vprašanja: Zakaj? Z razdalje pa se sprašujeva, kje bi brez tega danes bila kot kristjana, vernika, človeka. Spoznala sva, da če to sprejmeš, lahko še globlje živiš ne le vere, ampak življenje kot tako. Vera je nama to pomagala osmisliti in živeti. Prav to želiva tudi vsem trem puncam, vere in zaupanja v Očeta. Konec koncev vsako družino čaka svoja pot, pot preizkušnje. Pomembno pa je, na koga se takrat naslonimo.
Alenka: Seveda je bil šok, a diagnozo smo dobili, jo sprejeli, se z njo spoprijeli in malce prilagodili način življenja. Ne verjamem, da preizkušnje pridejo od hudega, temveč nas Bog z njimi želi pritegniti k sebi. Bolezen ni kazen, ampak dar.
Ko vse teče gladko, tudi kristjani hitro postanemo samovšečni, preizkušnje pa te učijo zaupanja in ponižnosti. Pa smo spet pri sv. Frančišku. :) Bog seveda želi, da smo srečni; a srečen si lahko tudi v preizkušnjah.
Kaj želita predati otrokom?
Alenka: Najin končni cilj je zveličanje in tega želiva tudi otrokom, da bomo nekoč skupaj v večnosti. Pomoč na tej poti so nam zgledi svetnikov, o katerih se doma veliko pogovarjamo, sv. Frančišek in njegova duhovnost, Frančiškovi otroci, v katerih želiva, da bi se našle, duhovne vaje … Skratka, da pridejo do osebne vere.
Starejšima puncama ponavljava: ko se moraš odločiti, se odločaj za dobro, veliko Dobro, za Boga. Samo dve možnosti sta: Dobro ali slabo. Od koga je slabo, pa vemo …
Rok: Tak primer je molitev rožnega venca, ki je otrokom dolgočasna, zanjo moraš dozoreti. Ne zahtevava, da sta starejši poleg celotno molitev, lepo pa je, če sta vsaj kakšno desetko, pa tisto čim bolj zbrano. Veliko več nama pomeni, da kadar sama zvečer moliva v kuhinji, slučajno katera pride dol in naju vidi pri skupni molitvi.
