Pevka Rugilė Daujotaitė, ki je večkrat sodelovala na litovski različici "Eme", je v iskanju osebnega miru preizkusila vse: od šamanizma do ajahuaske. Nato pa je odprla Sveto pismo ...
Zdi se, da ni veliko zgodb o spreobrnjenju, ki se začnejo z žensko, oblečeno v litovsko boginjo groma, v upanju, da bo dobila možnost nastopa na izboru za pesem Evrovizije – toda pot Rugilė Daujotaitė v katolištvo je prav posebej neobičajna.
Evropejcem je vsakoletno tekmovanje za pesem Evrovizije večinoma dobro poznano – v določenih krogih velja za zelo pomembno sodelovanje in občasno je precej noro. Nastope glasbenikov v razkošni televizijski oddaji v živo si v povprečju ogleda več kot 150 milijonov ljudi. Občinstvo lahko prisluhne veličastnim baladam, lasje nastopajočih plapolajo v "vetru", na ogled so dovršena kostumografija in nastopi, ki vključujejo skoraj vse, kar je mogoče kolikor toliko varno uprizoriti na odru.
In da česa ne zamolčim: naj priznam, da sem pri tem nekoliko pristranska, kajti moj stric Paddy McGeegan – s pravim imenom Paddy McGuigan – je leta 1968 na Evroviziji zastopal Irsko in osvojil četrto mesto s čudovito pesmijo Chance of a Lifetime, zato mi je to tekmovanje od nekdaj precej pri srcu.
Pa se vrnimo k Litvi ... tudi Rugilė Daujotaitė je bila med pevci, ki so upali, da bodo na priljubljenem tekmovanju lahko zastopali svojo državo. Profesionalno izurjena jazzovska vokalistka, ki je študirala na Nizozemskem, se je na litovskem nacionalnem izboru za Evrovizijo pojavila večkrat in je sčasoma postala znan televizijski obraz.
Onkraj kamer pa je bilo njeno življenje zelo drugačno: "Vse huje mi je bilo," je nedavno povedala za britanski BBC. "V notranjosti sem doživljala čustveno, duhovno in duševno mučenje."
Povsod je iskala Boga
Rugilė je odraščala obkrožena z newagevsko duhovnostjo. Njeno mamo in babico je privlačila mešanica duhovnih izročil in hiša, polna knjig, je hranila radovednost mlade Rugilė glede Boga. Ko je odraščala, jo je to iskanje vodilo skozi različne države, verovanja in prakse, dokler se ni globoko zapletla v sodobni šamanizem.
Med študijem jazza na Nizozemskem se je udeleževala obredov z ajahuasko, močno psihoaktivno pijačo, ki se uporablja v nekaterih južnoameriških verskih izročilih, in sčasoma je začela tudi sama voditi duhovne odmike.
Navzven se je njeno življenje zdelo vse bolj uspešno. Nastopala je na televiziji in se uveljavljala kot pevka, obenem pa je druge učila, kako naj najdejo duhovno izpolnitev. Globoko v sebi pa je vedela, da je nekaj hudo narobe.
"Počutila sem se kot lažnivka," se spominja: druge ljudi je poskušala voditi k sreči, njeno lastno duševno in duhovno stanje pa se je medtem slabšalo iz dneva v dan.
Njene dvome je hranilo tudi nekaj, kar je opazila pri ljudeh, ki so se vračali na njene odmike. Kot pravi, so pripadniki newagevske duhovnosti v veliki večini nežni in mirni ljudje, ki iskreno iščejo odgovore, vendar ni mogla razumeti, zakaj se iste osebe iz leta v leto vračajo k njej – in nikoli se ji niso zdeli niti malo srečnejši.
Rugilė je počasi začela dvomiti v svoja prepričanja, ki jih je pridobivala skozi leta, in se je, povsem nepričakovano, zatekla v branje Svetega pisma.
Nepričakovana vrnitev domov
V pogovoru za litovske medije je o svojem spreobrnjenju povedala, kako je veliko potovala in zbirala svojo "vrsto bogov", saj je verjela, da so različna verstva zgolj različni obrazi iste božanske stvarnosti. Krščanstvo pa je to njeno domnevo počasi začelo izpodbijati.
Sprememba seveda ni bila niti takojšnja niti preprosta. Na enem od zadnjih odmikov z ajahuasko, ki jih je vodila, tokrat na Tenerifih, je že prebirala Sveto pismo in se je v svojem početju počutila precej nelagodno. Članom svoje skupine je priporočila, naj droge ne užijejo, in začela je dvomiti o praksah, ki so ji nekoč ponujale odgovore na njena vprašanja. Nazadnje se je od njih povsem umaknila in se pridružila Katoliški Cerkvi.
Leta pozneje je nasprotje med njenim prejšnjim in sedanjim življenjem osupljivo: newagevska duhovnost jo je, kot pravi, spodbujala k nenehnemu iskanju večjega razsvetljenja in k ustvarjanju lastnega razumevanja resnice. Krščanstvo pa je od nje zahtevalo nekaj povsem drugega: namesto da bi verjela, kako napreduje proti nekemu višjemu duhovnemu stanju, je odkrila svobodo v sprejetju dejstva, da je preprosto in nepopolno človeško bitje, ki potrebuje Boga.
"Iskala sem modrost po vsem svetu," je po spreobrnjenju spregovorila za litovske medije in se ob tem spominjala, kako je v iskanju duhovnih odgovorov potovala skozi džungle, ašrame, mesta in vasi.
Eno najlepših podrobnosti svoje zgodbe je doživela, ko se je končno nehala ozirati onkraj svojega sveta. Kot je pojasnila, je od svojega 18. leta doživljala "jutranjo depresijo": ko se je zbudila, ni imela volje, da bi se soočila z dnevom pred seboj. Ko pa je svoje življenje izročila Bogu, se spominja, kako se je nekega jutra zbudila in spoznala, da se je nekaj spremenilo – želela je živeti. Odpravila se je v gozd in tam občutila popoln mir.
Rugilė danes še vedno prepeva, čeprav je njena glasba ubrala nekoliko drugačno smer. Učencem posreduje krščansko glasbo, vodi mlade pri bogoslužju in deluje v katoliških župnijah v Litvi. Njen glas, ki jo je nekoč kot "boginjo groma" ponesel na evrovizijske odre, je danes pogosto mogoče slišati v cerkvah.
Zgodbe o spreobrnjenju redko sledijo značilni poti. Vera se lahko tiho prenaša v družini, lahko pa pride prek prijateljstva, krize ali srečanja, česar človek nikoli ne more pričakovati. Včasih lahko tudi potujemo skozi različne države in duhovna izročila, na vse pretege iščemo Boga, nazadnje pa odkrijemo, da bomo odgovore na svoja vprašanja našli v nečem povsem preprostem: prebiranju Svetega pisma.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
