Sproščen, z zanimivimi prispodobami in življenjskimi zgodbami oplemeniten pogovor s škofoma Andrejem Sajetom in Janezom Kozincem
Murskosoboški in novomeški škof Janez Kozinc ter Andrej Saje sta na festivalu Stična mladih spregovorila o teži in pomembnosti življenjskih odločitev, dvomih, vztrajanju v dobrem kljub oviram in dejstvu, da prav ovire in težave predstavljajo poligon za osebnostno in duhovno rast. Del tem in vprašanj iz pogovora, ki so ga imeli mladi z najmlajšima slovenskima škofoma, povzemamo v članku.
1. Poslanstvo in hvaležnost
Škof Saje je poudaril, kako je pomembno, da se ne sprašujemo le, kaj si želimo sami, ampak kaj si Bog želi za nas. Odločitve so sicer velikokrat težke, ampak tiste prave, dobre odločitve spremlja trajen mir, čeprav ni vedno vse lepo in lahko. Čutil je in še vedno čuti globoko hvaležnost za duhovni poklic, zato si je za novomašno geslo izbral vrstico iz Psalma 106: "Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota."
Velik zgled hvaležnosti in preprostosti mu je bil tudi pokojni nadškof Alojzij Šuštar – Saje je bil vrsto let njegov tajnik –, ki se je med drugim odlikoval tudi po tem, da se je na kakih dogodkih po kosilu vselej zahvalil kuharicam, ki pogosto ostanejo prezrte, za njihov trud. "Mislimo, da je kar normalno, da dobimo jesti. Pa ni samoumevno. Misijonarji že vedo, da ni," je dodal.
2. "Katera odločitev je prava?"
V mladosti je Sajeta privlačilo gradbeništvo, želel je postati inženir. Veliko je delal doma – zidal, delal izkope, vozil in popravljal traktorje, motorje … "Zdelo se mi je čudno, da bi zdaj mene Bog poklical, da bi bil duhovnik. Ampak bolj sem to odrival, bolj je bilo to nekako živo v meni. Ta misel se je vedno znova vračala," je povedal: "Čutil sem, da tisto, kar mi daje mir, da sem ob tem dlje časa zadovoljen, bo verjetno prava pot."
Na duhovniški in škofovski poti – prva traja 34, druga pa pet let – je Andrej Saje doživel marsikaj: "Od bolezni do veselja, tudi žalostne trenutke, težave, razne stvari. Ampak ta temeljni občutek, da sem na pravi poti, se ni nikoli izgubil. Nikoli."
"Ko se odločiš za nekaj, to ne pomeni, da bo zdaj vse mirno. Kadar je vse mirno, takrat je nevarno, da človek zaspi. Napredek v duhovnem svetu se zgodi, kadar so težave. Športnik mora vaditi vsak dan; tam se potí, je naporno, lahko se zgodijo poškodbe, a mora vztrajati. Včasih se sprašuješ o smiselnosti tega mučenja. Ampak brez fizičnega napora ni športnega dosežka. V duhovnem življenju je enako. Brez duhovnega napora ni duhovne rasti."
Včasih je treba napraviti dva koraka naprej, enega nazaj ali pa tri naprej in pet nazaj. V slogu svetopisemskih besed: "Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade." (1 Kor 10,12) Škof Saje, sicer tudi zagret rekreativni športnik, je postregel s slikovito prispodobo: "Jaz se včasih počutim tako, kot bi bil na jadralni deski oziroma na supu, kjer moraš ves čas loviti ravnotežje." Verjamemo: škofovska služba vsekakor ni lagodna funkcija.
Škof Saje je delil tudi zanimivo zgodbo iz svojih dijaških dni. Novomeško gimnazijo je obiskoval še v letih, ko božič še ni bil praznik v smislu dela in šole prostega dne. Nek sošolec je učiteljico matematike malce izzval: "Danes pa ne sprašujte, saj smo bili pri polnočnici." Odvrnila je: "Če ste verni, se pa izpišite iz te šole. To je šola za inteligentne ljudi." Dijak Andrej, ki je bil sicer bolj tihe sorte in tudi pri matematiki ni blestel, pa je dvignil roko in presenečeni učiteljici nekaj dejal pred vsem razredom. Kaj točno, pa preberite na TEJ povezavi.
Od doktorja kemije do duhovnika in škofa
Janez Kozinc pa ni razmišljal le o drugem poklicu. Vanj je bil trdno zasidran. Je namreč doktor kemije, duhovnik je postal v zrelejših letih. Svojo pot je med drugim opisal v intervjuju za Družino. Mlade je izzval, ali si upajo sanjati – tudi o svoji prihodnosti in poklicu. "Ne glede na to, kaj starši hočejo, kaj želi družba, kaj bi rad župnik ali prijatelji." Povabil je k molitvi v ta namen. "Če hočeš imeti malo več gotovosti in jasne slike, začni moliti. Res moli. Vsak dan eno desetko rožnega venca, na primer. Jaz sem recimo molil za dobro ženo," je nasmejal prisotne, saj se je njegovo življenje naposled obrnilo drugače.
3. "Kaj po vaših izkušnjah mlade najbolj zanima?"
Janez Kozinc, najmlajši slovenski škof po letnici rojstva in stažu, je odvrnil: "Mislim, da mladi res iščejo neko trdnost. Mladi ste vedno radikalni. Hočete nekam pripadati. V današnjem času je marsikatera družina ranjena. Tudi otroci nosijo to. Zdaj je enako kot pred 100, 500 leti: iščemo sprejetost, svoj prostor pod soncem. In da imamo ob tem tudi nekoliko svojo idejo, svojo karizmo, ki nam jo je Bog položil, da ju lahko izživimo na svoj način. Se mi zdi, da je to neka konstanta, ki se vleče. Najbolj pa sem doživljal v teh letih, da mladi, kot rečeno, iščejo tudi trdnost, kamor se bodo lahko res naslonili. Informacijo, kdo je 100-odstoten. Ker mogoče oče in mama nista bila. Ali bo to župnik, vzgojitelj, kdo tretji, na katerega se bodo lahko 100-odstotno naslonili."
Prebrali ste nekaj tematskih izsekov iz približno uro dolgega pogovora, med katerim sta škofa poudarila predvsem, da se mladim ni treba bati, tudi ko pridejo težki in naporni trenutki. Naj jih ne bo strah odgovoriti na Božji klic in moliti več za prava spoznanja. Ovire niso razlog, da bi obupali, ampak priložnost za rast.
