“Če šola prevzame vse pore družinskega življenja, smo starši samo še otrokovi mentorji”

Kaj pomeni celostna učna pomoč?
Celostna učna pomoč se vse bolj približuje specialnopedagoški obravnavi in združuje tudi elemente dela delovnega terapevta, logopeda, skratka tistih, ki lahko opozorijo na otrokove primanjkljaje. Presega delo inštruktorja. Celostna učna pomoč je pozorna na to, kaj se dogaja z otrokovo koncentracijo, vidno pozornostjo, vidno in slušno zaznavo; kaj se dogaja s spominom, pisanjem, grafomotoriko.

Na začetku obravnave pokrijem seznam točk, da preverim, kaj ne deluje. To so stvari, ki jih otrok, sploh mlajši, ne more sam opaziti ali izpostaviti, da mu to dela težave. On niti ne ve, kako je, če teh težav ne bi imel. Nekatere stvari lahko otrok delno sam kompenzira in potem šele v srednji šoli ugotovimo, da je od nekdaj imel težavo, ki je razlog za njegove učne težave.

Ali je problem v učnih pristopih ali kje drugje?
Ena prvih stvari, ki jih povedo starši, ko poiščejo bolj poglobljeno učno pomoč, je: "Ne zna se učiti." A običajno ni problem v tem, da otrok ne bi vedel, da mora iz snovi izluščiti bistvo, poiskati ključne besede, snov zreducirati ali si jo drugače zapisati. Težava je drugje. Osnova vsega šolskega dela sta branje in pisanje, pri čemer ima veliko otrok določene primanjkljaje.

Otroka lahko še tako spodbujamo, naj dela miselne vzorce, si zapisuje ključne besede itd., a vse to temelji na tem, da dobro bere in bere z razumevanjem. Če tega ne zmore, je treba najprej rešiti to, preden se lotimo učnih pristopov.

Težave na področju branja in pisanja se v šoli sicer ugotavljajo, z njimi se ukvarjajo tudi specialni pedagogi, vendar je obseg teh težav tako velik, da preprosto ni dovolj kapacitet, da bi lahko rešili vse. Težave se povečujejo hitreje, kot jih imamo v sistemu možnost reševati.

Kje je meja med tem, koliko otroku pomagati in koliko mu prepustiti, da sam prevzema odgovornost za šolo?
Začne se v predšolski dobi. Že takrat je treba začeti vzgajati za samostojnost; takrat ne gre za učenje za knjigami, ampak na primer za pospravljanje svoje sobe. Ko začne hoditi v šolo, se to nadgrajuje. Opazujmo ga, ali zmore sam ali ne. Nekateri potrebujejo več pomoči, nekateri v prvih razredih praktično ničesar ne zmorejo sami.

Takrat pride prav strokovna pomoč, ne inštrukcije, pač pa celostna pomoč. Veliko staršev misli, saj letos bo bolje, zdaj pa je že malo bolj dozorel … A pogosto ni tako. V šoli se tempo hitro stopnjuje, razlog, zakaj otrok ne zmore sam, pa še vedno ostaja. Pogosto se izkaže, da otrokove učne težave segajo kar precej nazaj. V tem primeru ne bodo izginile same od sebe. Starši potem skušamo to kompenzirati, pri tem pa se ne zavedamo, da delamo za šolo mi namesto otroka.

Kako prepoznati, kdaj gre za lenobo in kdaj otrok resnično ne zmore?
To najlažje presodijo starši, ki tudi najbolje poznajo svojega otroka. Pri starejših je sicer možno, da se jim ne da, a večkrat je problem v tem, da otrok ne zmore, pa tega ne zna povedati. Morda tudi noče, ker se počuti neumnega. Včasih otroci povsem ponotranjijo neko oznako, denimo "sem len", ker so to že tolikokrat slišali od staršev ali v šoli.

Če bo povedal, da naloge ne razume, se bo spet počutil neumnega. Ko to tolikokrat sliši, nam tudi doma ne bo več povedal, da ne razume. In to moramo potem mi razbrati, mi smo namreč odrasli in zreli. Včasih se to vidi tudi v konfliktnem vedenju, saj je otroku lažje, da se v šoli stepe, kot da bi priznal, da je nekaj narobe.

Kako naj pri otroku opazimo tudi njegove močne točke, ne samo primanjkljajev?
Treba se je zavestno potruditi, kajti samo od sebe se to ne bo zgodilo. To vidim tudi pri sebi, ko z otrokom delam po eno uro na teden. Že znotraj te ure je pomembno, da ohranim ravnotežje in se ne ukvarjam samo s tem, kar mu ne gre. Seveda je cilj, da izboljšamo tisto, kar mu ne gre. A je pomembno, da se vmes tudi nasmejiva. Da dam prostor tudi otroku, mu omogočim občutek, da je nekaj zmogel, da mu gre, da napreduje in ga pohvalim.

Prevzame me, ko ima otrok, ki ima disleksijo in komaj bere, izjemne talente na področju umetnosti, kako je lahko senzibilen do drugih … Nekateri so zelo dobri športniki. Pri nekaterih fantih me preseneti, da je pred mano mali inženir – kako rešuje probleme, kakšne ideje ima. Vsak otrok ima namreč tudi močne točke, nekaj, v čemer je zelo dober. Pri nekaterih jih je treba le malce bolj poiskati.

Kaj pa interesne dejavnosti, kje je zdrava mera?
Ta meja je odvisna od starosti otroka, pa tudi od njegovih splošnih zmožnosti. Za nekoga trije krožki niso problem, za drugega je to preveč. Pred kratkim sem z mamo tretješolca, ki ima določene učne težave, razpravljala o tem. Otrok ima veliko želja, a je zanj že šola zelo naporna. Dan ima 24 ur, kar je že za nas odrasle včasih malo premalo.

Otrok je v šoli šest ali sedem ur, potem ima še doma šolsko delo, v katero je pri njem treba vložiti več dela. Seveda potrebuje gibanje, mora iti ven in se družiti z vrstniki. Glasba je odlična, ker spodbuja razvoj možganov. Ampak ne sme biti preveč vsega, še posebej, če ima otrok učne primanjkljaje. Splošno pravilo je: raje manj. Ostane naj tisto, kar ga res veseli, ga gradi in kjer ni dodatnega pritiska.

Je dolgčas za otroka nevaren?
Za otroka je zelo pomembno, da ni stalno nadzorovan. Kako bo sicer razvil samostojnost? Študije dokazujejo, kako pomemben je dolgčas za razvoj možganov, domišljije in ustvarjalnosti … Danes je težava, da želimo vsak najmanjši dolgčas takoj z nečim zapolniti.

To je neznansko lahko, saj imamo ves čas pri roki naprave, ki nas zabavajo in zapolnijo praznino. Razumem, da se starši bojijo, da bo otrok, če ga pustijo samega doma, nekaj ur na telefonu, kar seveda spet ni v redu. Včasih se mi kar toži po časih svojega otroštva, ko še ni bilo interneta in smo se družili po soseski, se potepali, gledali, kako raste trava … Tudi to ima svojo vrednost za razvoj marsičesa.

Ko smo pri tehnologiji – ali preveč cenimo "tehnološko spretnost otrok", namesto da bi jih učili temeljnih fizičnih in motoričnih spretnosti?
To, da zna otrok pri petih letih s prstkom nekaj nastaviti na telefonu, ni neka velika tehnološka veščina. Vse te naprave in aplikacije so namenoma zasnovane tako preprosto, da ustrezajo "spretnosti" osemletnega otroka. Absolutno premalo je vzgoje "staromodnih veščin", kot je fina motorika domačih opravil. Nekdaj so že predšolski otroci imeli neprimerno več motoričnih izkušenj, več so se gibali s celim telesom, več so delali z rokami in finih stvari.

Pisanje spada pod fino motoriko. Pri njem uporabljamo prste, dlan in zapestje, tako kot pri šivanju, sestavljanju kock, pomivanju posode, obiranju sadja ali delu na vrtu … Včasih so ljudje ogromno delali na prostem, z rastlinami, pridelovali hrano in pri tem uporabljali tudi fino motoriko. Vzemiva za primer nabiranje borovnic. To je zelo dobra aktivnost za fino motoriko, potrpežljivost in vztrajnost, saj košare borovnic ne naberemo v petih minutah, ampak je za to potrebnih več ur. Hkrati pa razvijamo tudi številsko predstavo, občutek za količine …

Kako poskrbeti, da nam šola in učne težave ne bodo krojile družinske dinamike celotno šolsko leto?
Pogosto vidim, kako velik pritisk je to za otroke in za starše. Nekateri starši so pod stresom že med poletnimi počitnicami, ker jih stiska ob misli na novo šolsko leto. Če šola prevzame vse pore družinskega življenja, smo starši samo še otrokovi mentorji, učitelji, preganjalci, nadzorniki in ocenjevalci. To ni prva vloga staršev. Starši moramo biti otroku v čustveno oporo in jim zagotavljati varnost, kar je veliko pomembneje od tega, da se z njim učimo, da bo na naslednjem testu dobil dvojko ali trojko.

Starši naj začnejo pri sebi. Če čutijo veliko breme šole zaradi otrokovih učnih težav, naj čim prej poiščejo podporo. O tem se je treba pogovoriti, po možnosti z nekom, ki lahko nakaže smer reševanja težav. Rešitve obstajajo, seveda bo treba doma z otrokom še delati za šolo, vendar ni nujno, da to postane prevladujoča družinska tema celotnega šolskega leta.