Ponedeljek zate z Mojco Mavec, Heleno Šijanec in Bernardko Rupnik o potovanju, odnosih, družini in sreči
V Galeriji Družina se je v ponedeljek, 28. septembra, začela nova sezona pogovornih večerov za ženske Ponedeljek zate. Druženje je tokrat potekalo ob knjigi Virginie Grimaldi Čas je, da spet prižgemo zvezde, ki govori o mami samohranilki. Ta se z dvema najstniškima hčerkama usede v izposojen avtodom in se odpravi severnemu siju naproti. Knjiga ne govori le o pobegu od skrbi, temveč tudi o odkrivanju odnosov in vezi, ki povezujejo generacije.
Gostje večera, ki ga je povezovala Helena Rozman, so bile televizijska voditeljica, avtorica oddaj in popotnica Mojca Mavec, zakonska in družinska terapevtka Helena Šijanec in fotografinja Bernardka Rupnik.
"Kako malo potrebujemo, da smo srečni in se imamo lepo"
Že od samega začetka je bilo na večeru čutiti, da bo ta prav poseben. Še preden so sogovornice sedle v naslonjače, so namreč obiskovalke popolnoma napolnile dvorano – morali so celo dodati sedišča. Še dobro, da so se organizatorji odločili za večjo od dveh dvoran. Ko pa so dekleta sedla, je že sledil aplavz, ki se je ponovil po vsaki predstavitvi sogovornic. "Se vidi, da smo že nekaj naredile," je dejala Mojca Mavec, ki je tudi prva spregovorila o tem, kaj je tisto, zaradi česar se na potovanju počuti najbolj živo.
"V svet sem šla, da bi bilo drugače kot doma," je začela Mojca, ki je dodala še, da so potovanja njena najboljša šola, ki jo še vedno obiskuje. "Moje najpomembnejše spoznanje je, kako malo pravzaprav potrebujemo, da smo srečni in se imamo lepo. Zame je življenje z enim kovčkom dovolj!"
Eno od sporočil knjige, ki je bila ta večer v ospredju, je, da moramo včasih potovati dlje, da se z nekom potem zbližamo. Bernardka Rupnik, sicer mati treh otrok, je omenila, da rada potuje kamorkoli. "Ni važno, kam greš, ampak, kaj tam uspeš videti." Za potovanje, ki jo je najbolj spremenilo, je omenila tisto, na katerega se je odpravila s svojim takrat še bodočim možem, sicer pa je poudarila še, da vedno potrebuje nekaj časa, preden potuje drugam, saj v njej po vsakem potovanju nekaj odmeva. "Srečanja z ljudmi mi vedno ostajajo. Tudi ko ob sobotah fotografiram poroke, vsakič najdem vsaj enega zelo zanimivega človeka," pravi in se strinja, da potovanja zbližujejo; tudi njeno družino, ki od potovanja vsakič odnese nekaj, kar jim bo vedno skupno.
"Matere otroka nikoli povsem ne izpustijo, temveč na drugačen način vstopajo v njegov svet"
V nadaljevanju večera so gostje z moderatorko vsebino knjige in svoje življenje povezovale s tematiko odnosov in družine. Helena Šijanec, zakonska in družinska terapevtka in, kot Bernardka, mati treh otrok, je povedala, da misli, da ni trenutka, ko bi matere kar naenkrat "izpustile" svoje hčere. "To je proces," je povedala. "Ko stopamo v materinstvo, moramo že hitro začeti zaupati; da se bo otrok znal dojiti, da bo znal shoditi, raziskovati. Marsikdaj obtičimo pri tem, da ne zaupamo same sebi." Poudarila je še, da matere otroka pravzaprav nikoli ne izpustijo, temveč vedno na nov način vstopajo v njegov svet.
Svojo izkušnjo o "spuščanju" je nato podelila Mojca Mavec, ki je pokojne starše označila za izjemne. "Moji mami bi danes morda nekateri rekli, da ni dobra mama, ker me je zgodaj pustila na pot," je dejala. Mojca se je namreč osamosvojila pri 18 letih, kar ni tako pogosto. Meni, da so mnoge matere pod pritiskom in gojijo nekakšno odvisnost s svojimi otroki, ki bi morali prej oditi od doma. Dodala je še: "Za praznike bi se morali dobiti, ker se imamo radi, ne pa, ker smo odvisni drug od drugega ali zaradi dediščine."
"Starševstvo pa tudi odpira rane in nas spodbuja k osebni rasti." Helena Šijanec je k tej misli moderatorke dodala, da je njeno poslanstvo, da bi čim več ljudi razumelo, da je ranljivost supermoč, če si jo dovolimo. Pri 24 letih je sama v svoji skupini prijateljic prva postala mama in se znotraj sebe kljub zunanji družbi počutila samo. Ko si je dovolila to priznati drugim in ugotovila, da ji ni treba biti za vse sama, je lahko ozdravila tudi rane iz otroštva, ki so bile povezane s tem. "Potrebujemo odnose, da zdravimo rane," je še zaključila.
Odnosi, ki se brusijo, morajo biti iskreni
Kdor je prebral knjigo Čas je, da spet prižgemo zvezde, je lahko opazil, da se v njej odnosi brusijo. Pa obstaja za takšno brušenje kakšen recept? Helena Šijanec je izpostavila dvoje: "Starši se premalo zavedamo lastnosti otrok, ki je lahko za nas starše skrita moč. To pa je, da nam bodo otroci vedno znova dali priložnost. Drugi del recepta pa je vstopanje v svet drugega, če želimo z njim imeti odnos."
Mojca Mavec je med branjem knjige opazila tudi, da protagonistke (mama in hčeri) s svojimi težavami ne želijo prizadeti druga druge. Mama skriva bolečino finančne krize, hčerki pa prav tako želje in skrbi zadržujeta zase. "Pogosto iz ljubezni do najbližjega ne povemo, ko nas nekaj boli," je povedala Mojca, dopolnila pa jo je še Bernardka Rupnik, ki je omenila, da pri fotografiranju pogosto zaradi vseh lepih trenutkov posebej opazi napetost in nesproščenost – lastnosti, ki pogosto izražata tudi odnos, posebej med materjo in hčerjo. Sama je sicer povedala, da je staršem hvaležna za lep zgled v odnosih.
"Včasih potrebujem tudi kakšno krizo, da se zgodijo spremembe"
Gostjam je bilo med drugim zastavljeno tudi vprašanje o tem, katere so bile njihove "zvezde", torej želje in sanje iz preteklosti. Bernardka je sanjala o potovanju, dolgolasem možu, prijateljicah, s katerimi lahko poje, vmes je želela biti tudi načrtovalka porok. Danes ugotavlja, da ne potrebuje več kvantitete, ampak globino. "Včasih vidim, da potrebujem tudi kakšno krizo, da se zgodijo spremembe."
Mojca je povedala, da je zvezd na milijone in da se je kot otrok naučila prepoznavati mali in veliki voz, šele pozneje pa ugotovila, da obstaja še veliko lepih ozvezdij. "Mislim, da ne smemo živeti sanj iz otroštva, ker na pot pridejo nove stvari. Vsaki poti moramo dati priložnost in prav je, da se prižigajo druge zvezde."
"Mislimo, da moramo biti stoodstotno srečni," je izpostavila Helena Šijanec. Meni, da je sreča v resnici kompleksnejša in da moramo biti na vsakem področju življenja srečni vsaj nad 60-odstotno. "Nič ni narobe, če je kdaj manj," pravi in dodaja, da so odnosi njena zvezdica, ki verjetno nikoli ne bo ugasnila.
Ljubezen na potovanju, ki mu pravimo življenje
Ob koncu so se gostje večera pogovarjale še o ljubezni. Bernardka Rupnik je povedala, da ta vse prepleta in brez nje ni nič. "Lahko posnamemo dobro fotko za na Instagram, kaj drugega od potovanja brez ljubezni pa ne bomo imeli."
Helena Šijanec je kot pomembno izpostavila ljubezen do sebe. "S tem se ženske rodimo," meni, "nato pa nam svet to malo zniža." Zbrane ženske je spodbudila, naj danes pred spanjem naštejejo pet svojih dobrih lastnosti in se jih zares zavedajo.
Mojca Mavec pa: "Včasih v družbi pogrešam nežnost." Sama namreč objema ljudi, a se mnogi, kadar tega ne "najavi", ustrašijo. Kot ljubezen, ki jo na potovanju življenja ves čas nosi s seboj, omeni tudi slovenščino kot najlepši jezik in zaključi z željo, da bi Slovenci večkrat slišali "ljubim te", ne da bi to zvenelo filmsko ali osladno.
