Kako lahko kot starši postavite digitalne meje
Ob začetku šolskega leta je marsikateri otrok dobil prvi pametni telefon. A to je šele prvi korak. Mala naprava ponuja neomejen svet spletnih vsebin. In da ga ne bi kar brez nadzora izpostavili nevarnostim spleta, starši bdijo nad njim z mnogimi orodji, s katerimi otroku natančno določijo čas in način uporabe telefona.
Da je to za slovenske starše pomembna tema, kaže tudi avgusta objavljena raziskava Centra za družboslovno informatiko na FDV. Mnogo staršev teh funkcij sploh ne pozna – v raziskavi so pokazali, da starševski nadzor najbolj poznajo na YouTubu, medtem ko jih na TikToku in Snapchatu pozna (a ne nujno uporablja!) le 39 odstotkov staršev.
Za Android: Google Family Link
Najbolj razširjena možnost je Googlov Family Link, ki je brezplačen. Starši lahko z njim preverijo, katere aplikacije otrok uporablja in koliko časa, določijo lahko dnevno omejitev uporabe naprave ali aplikacij, določene aplikacije popolnoma blokirajo ter na daljavo zaklenejo celotno napravo. Z Google Family Linkom lahko odobrijo ali zavrnejo namestitev novih aplikacij iz trgovine Google Play, omejujejo dostop do spletnih strani v Chromu in preverijo lokacijo otroka.
Pomembno je vedeti tudi, česa Family Link ne omogoča. Starši, na primer, ne morejo na daljavo gledati otrokovega zaslona ali pregledovati zgodovine njegovih iskanj v Googlu. Prav tako nimajo vpogleda v zgodovino ogledanih videoposnetkov na YouTubu, v otrokovo elektronsko pošto in sporočila ter klice.
Pri tem velja opozoriti še na starostno mejo: v Sloveniji mladostnik pri šestnajstih letih lahko prevzame upravljanje svojega Googlovega računa. To sicer ne pomeni, da se Family Link izključi – do 18. leta je za ukinitev tovrstnega nadzora še vedno potrebna odobritev staršev.
Za iPhone: Screen Time
Če otrok uporablja iPhone ali iPad, staršem ni treba namestiti dodatne aplikacije za osnovni starševski nadzor: Applov sistem ima vgrajeno brezplačno funkcijo Screen Time. Starši lahko vidijo, koliko časa otrok uporablja posamezne aplikacije in spletne strani. Nastaviti je mogoče tudi čas dneva, ko so aplikacije onemogočene, in dnevne omejitve za posamezne aplikacije – družbena omrežja ali igre.
Apple Screen Time je zelo uporaben, če želijo starši določiti, da je na primer TikTok otroku na voljo največ pol ure na dan, ni pa zasnovan kot orodje, s katerim bi starši dobili popoln vpogled v vse, kar otrok na telefonu bere, išče in gleda.
Za domači računalnik: Microsoft Family Safety
Če otrok uporablja računalnik z operacijskim sistemom Windows, lahko začnete uporabljati Microsoft Family Safety, ki omogoča omejitev časa pred zaslonom ter blokiranje neprimernih aplikacij in spletnih vsebin. Microsoftova rešitev pa omogoča tudi nekoliko podrobnejši vpogled v otrokovo brskanje – starši si lahko ogledajo obiskane spletne strani in izraze, ki jih je otrok iskal z iskalnikom Bing, vendar le, kadar uporablja brskalnik Microsoft Edge in je prijavljen v svoj Microsoftov račun.
Kaj pa, če želite vedeti, kaj otrok dejansko gleda?
Brezplačne možnosti imajo tudi omejitve. Če želijo starši dobiti tudi podrobnejši vpogled, obstajajo specializirane plačljive storitve, ki jih, kot je pokazala raziskava na FDV-ju, uporablja le 3 odstotke slovenskih staršev. Med bolj znanimi plačljivimi rešitvami so Qustodio, Bark in Net Nanny. Qustodio, na primer, poleg omejevanja časa in blokiranja aplikacij omogoča spremljanje zgodovine brskanja, ogledov na YouTubu, lokacije ter klicev in sporočil, starši pa prejmejo tudi opozorila o potencialno nevarni ali neprimerni spletni dejavnosti. Net Nanny je posebej usmerjen v filtriranje spletnih vsebin: sproti analizira spletne strani in glede na vsebino stran dovoli, opozori starša ali jo blokira. Bark z umetno inteligenco spremlja komunikacijo ter starše opozarja na vsebino sporočil na družbenih omrežjih.
Pri izbiri aplikacije za starševski nadzor ni pomembno samo vprašanje, katera omogoča največ funkcij. Strokovnjaki poudarjajo, da mora tehnični nadzor ves čas spremljati iskren pogovor o vsebinah, s katerimi se otrok srečuje na spletu.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
