Tri sestre, en sam klic: zgodba trojčic, ki so svoje življenje posvetile Bogu

V samostanu sv. Klare Desterro, ki je bil zgrajen pred več kot tremi stoletji in velja za prvi ženski samostan v Braziliji, živijo tri ženske, ki pritegnejo pozornost, še preden spregovorijo. Maria Lurdes, Maria Aparecida in Maria Gorethi so sestre. A ne le to – so identične trojčice.

Toda njihove zgodbe ne dela izjemne samo neverjetna podobnost. Vse tri so sprejele tudi enako življenjsko odločitev: zapustile so življenje, ki so ga poznale na podeželju brazilske zvezne države Bahia, in se posvetile Bogu.

Njihova zgodba pa se je začela daleč stran od samostanskih zidov.

Maria Lurdes, Maria Aparecida in Maria Gorethi so se rodile v majhnem kraju Pé de Serra blizu naselja Itamira v občini Aporá v notranjosti Bahie.

Odraščale so v številčni družini s kar 17 otroki. Življenje je bilo preprosto in pogosto težko. Materialnega izobilja ni bilo, bilo pa je veliko dela – in vere.

Deklice so se že zgodaj naučile, da je preživetje družine odvisno od pridnih rok prav vsakega njenega člana. Njihovi dnevi so bili razpeti med šolo in delom na polju. Pod močnim brazilskim soncem so očetu pomagale pripravljati zemljo ter saditi fižol, koruzo, arašide in manioko, ki so predstavljali pomemben del družinske prehrane.

Če je bilo njihovo materialno življenje skromno, pa je imela vera v družini osrednje mesto.

Njihova mati, globoko verna ženska, je želela otrokom predati tisto, kar je nekoč sama prejela. Toda obisk cerkve ni bil tako preprost. Do nje so morali približno 40 minut hoditi po makadamskih poteh, bogoslužja pa niso bila redna. Včasih so minili meseci, preden so se lahko znova udeležili svete maše.

Prav v tem okolju, na videz tako oddaljenem od samostanskega življenja, je začel kaliti njihov redovniški poklic.

Ko so bile deklice stare približno devet let, je njihovo skupnost obiskala italijanska redovnica. Pred njimi je stala ženska, ki je sprejela odločitev, kakršne si do tedaj skoraj niso znale predstavljati: vse svoje življenje je posvetila Bogu.

Njeno srečanje z deklicami je v vseh treh prebudilo željo, ki je z leti postajala vse močnejša.

Tudi njihova mati je sprva mislila, da je redovniško življenje nekaj, za kar se odločajo predvsem tujke. Sčasoma pa je spoznala, da je lahko takšen klic veliko bližje, kot si je predstavljala. Bil je v njenem lastnem domu.

Od doma niso odšle čez noč. Na družino so jih vezale močne vezi, imele pa so tudi odgovornosti, predvsem pomoč materi pri skrbi za mlajše brate in sestre. Družina je bila velika in vsaka hči je morala prispevati svoj delež.

Zanimivo je, da jih je mati v otroštvu rada oblačila v oblačila, ki so nekoliko spominjala na redovniške habite. Morda je tako, ne da bi se tega zavedala, še dodatno spodbujala nekaj, kar je že raslo v njihovih srcih. Prva od trojčic je dom zapustila kmalu po dopolnjenem 18. letu, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Odšla je skupaj z duhovnikom iz njihove skupnosti.

Drugi dve sta še nekaj časa ostali doma. Morali sta pomagati materi. Skrbeti za mlajše brate in sestre. In počakati na pravi trenutek. Nazadnje je napočil dan, ko so vse tri, vsaka ob svojem času, stopile na pot, za katero so se odločile. Z brazilskega podeželja so prišle v Salvador. Tam pa jih je čakal nov izziv: privaditi se na življenje v samostanu.

Za dekleta, ki so odraščala v majhni hiši na podeželju, je bil samostan sv. Klare Desterro videti velikanski. Dolgi hodniki, veliki prostori, mogočna arhitektura in tišina samostana so bili povsem drugačni od majhnega sveta, ki so ga poznale do tedaj. Toda nekaj je pri novih stanovalkah hitro pritegnilo pozornost zaposlenih in obiskovalcev: bile so si neverjetno podobne.

Sprva je to povzročalo precej zabavnih zapletov. Nekdo je lahko na enem koncu samostana srečal eno od sester s pladnjem slaščic v rokah. Le nekaj trenutkov pozneje se je zdelo, da je isto redovnico znova srečal na drugem hodniku – le da je bila zdaj oblečena drugače.

Razlaga je bila preprosta, čeprav precej presenetljiva. Ni šlo za isto sestro, ki bi se v nekaj sekundah preoblekla. Bile so tri. Tri ženske z istim obrazom, istimi koreninami in skupno družinsko zgodbo, ki se je začela že v materinem telesu. Sčasoma so se jih vsi naučili razlikovati. No, skoraj vsi.

Kdor tri sestre dobro pozna, hitro opazi, da se njihova podobnost ne konča pri videzu. Med Mario Lurdes, Mario Aparecido in Mario Gorethi obstaja izjemna povezanost. Delijo si misli, predvidevajo odgovore druga druge in pogosto celo dokončujejo stavke druga druge.

Kot bi dolga leta skupnega življenja med njimi ustvarila poseben jezik. Toda samostansko življenje seveda ni le zgodba o tej nenavadni povezanosti. Dnevi imajo svoj ustaljeni ritem. Začnejo se zgodaj ter so prepleteni z molitvijo, premišljevanjem, skupnimi obroki in delom.

Sestre opravljajo različne naloge – od dela v slaščičarni do skrbi za samostan in številnih drugih opravil, potrebnih za življenje ustanove, ki obstaja že stoletja. Ves dan se vedno znova vračajo k molitvi, popoldne pa je čas za bogoslužje in sveto mašo.

Njihovo življenje je skrito očem sveta, vendar napolnjeno s tistim, kar je zanje najpomembnejše.

Vstop v samostan zanje ni pomenil, da so pozabile na družino. Njihove korenine ostajajo močne. Ena od sester danes več časa namenja skrbi za njihovo mater, ki je stara že več kot 88 let, a je še vedno bistrega duha in dejavna.

V tem je nekaj zelo pomenljivega. Deklice, ki so nekoč zapustile majhno hišo na podeželju, da bi sledile svojemu poklicu, ostajajo povezane z žensko, ki jih je že v otroštvu učila prepoznavati Boga v vsakdanjem življenju.

Posvečeno življenje njihovih družinskih vezi ni pretrgalo. Na neki način jim je dalo le novo obliko.

Včasih se vse tri vprašajo, kakšno bi bilo njihovo življenje, če bi se odločile drugače. Morda bi postale učiteljice. Morda bi odprle majhno podjetje in tako finančno pomagale družini. Morda bi njihova zgodba zavila v povsem drugo smer.

Toda svoje odločitve ne obžalujejo. Ko se ozirajo na prehojeno pot, se zavedajo, da redovniško življenje ni sestavljeno le iz lepih trenutkov. Zahteva odpovedovanje, disciplino in žrtve ter prinaša tudi težave.

Toda vse to razumejo kot del nečesa večjega – popolne podaritve svojega življenja. Vsaka preizkušnja ima zanje smisel. Vsako odpovedovanje je del poti. Sedanje življenje pa razumejo v luči upanja, ki presega meje tega sveta.

Ko po srečanju z Mario Lurdes, Mario Aparecido in Mario Gorethi zapustimo samostan sv. Klare Desterro, z nami ostaja vprašanje, ki ga je težko prezreti: kaj se zgodi, ko človek svoje življenje zares izroči svojemu poklicu?

Morda odgovor najdemo prav v zgodbi teh treh žensk.

Prišle so iz majhne podeželske skupnosti, številčne družine in okolja, ki ga je zaznamovalo pomanjkanje. Težko delo na polju so spoznale veliko prej kot samostanske hodnike. Preden so začele vsak dan preživljati pred oltarjem, so morale do cerkve hoditi po prašnih podeželskih poteh.

In nekje v otroštvu so zaslišale klic. Tri deklice so ga slišale. Tri sestre so odgovorile. In tri življenja so krenila po isti poti.

V času, ki ga zaznamujejo naglica, individualizem in nenehno iskanje priznanja, zgodba brazilskih trojčic spominja na preprosto, a globoko resnico: nekatere največje zgodbe ljubezni se odvijajo daleč od žarometov.

Za starimi samostanskimi zidovi tri ženske dan za dnem s svojim življenjem ponavljajo tisto, kar so se naučile že kot deklice na brazilskem podeželju: da lahko življenje najde svojo polnost, ko je v celoti podarjeno.

Trije obrazi, ki jih je skoraj nemogoče razlikovati. Tri prepletene življenjske zgodbe. In en sam "da", ki ga že desetletja vedno znova izrekajo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.