“Človek, ki lahko preživi sebe in svojo družino, ohrani dostojanstvo”

To ne pomeni, da stisk ni. Mesec govori tudi o bolečini ob izgubi bližnjih in o družinah, ki potrebujejo pomoč, da lahko preživijo. Prav ob njih se je vedno znova spraševal, kakšna pomoč človeku zares koristi.

Ko pride do smrti enega od vaščanov, znajo pokazati, kaj pomeni medsebojna pomoč. Žalost je glasna in ljudje jo odkrito pokažejo, nato pa se skupaj lotijo vsega, kar je treba pripraviti za slovo. Pogrebni obredi jim veliko pomenijo. Mesec v njihovem odnosu do smrti prepoznava tudi prepričanje, da življenje ni samo v človekovih rokah.

"Prepričani so, da ima življenje smisel. Vedo pa tudi, da niso gospodarji življenja in da je Bog stvarnik, ki da življenje in ga tudi vzame," pravi. Kot duhovnik želi temu zaupanju približati krščansko oznanilo o Jezusovi smrti in vstajenju: da se življenje ne konča s potjo v neznano, temveč z upanjem na srečanje z Bogom, kjer nas čaka ljubezen, veselje in sreča. "Rad jim predam miselnost, da si z dobrimi deli tlakujemo pot v srečno večnost."

Včasih je odgovor jasen: ljudem je treba najprej zagotoviti hrano. Tako je bilo po velikem požaru v kraju, kjer deluje. "Pripeljali smo cel kamion riža, pet ton smo takoj razdelili v enem dnevu," se spominja. Ljudje so bili za pomoč hvaležni.

Toda takšen odziv je namenjen izredni stiski. Pri vsakdanjem delu si Mesec prizadeva, da ljudje ne bi bili odvisni le od tega, kaj jim bo kdo dal, temveč bi lahko sami zaslužili za svoje družine.

Na misijonu zato ponujajo različna dela: nekdo pometa dvorišče, drugi nosi kamenje ali pesek, seka drva oziroma pomaga pri drugih opravilih. Ni nujno, da je človek izučen, da lahko koristno prispeva. Pomembno je, da je njegovo delo opaženo in plačano.

Mesec pripoveduje o ženskah, ki za nekaj ur dopoldanskega dela dobijo približno en evro. S tem denarjem lahko kupijo riž in se vrnejo domov z občutkom, da so za svojo družino poskrbele same. "Ko končajo z delom, se z veseljem in ponosom vrnejo domov," pravi.

Še posebej se ga dotakne zgodba prijatelja, ki vsak dan pometa cerkev in dvorišče misijona. To delo opravlja redno in z velikim veseljem, Mesec pa mu zanj da nekaj denarja za hrano.

"S takim žarom pometa cerkev in dvorišče. Vsak dan, iz dneva v dan. To je njegovo delo," pripoveduje misijonar.

Prav v tej preprosti zgodbi se pokaže njegov pogled na pomoč. Človeku želi dati možnost, da naredi tisto, kar zmore, in za to prejme plačilo. "Če delajo, so enaki drugim," poudari, ko govori o ljudeh, katerih sposobnosti so različne, a si vsi zaslužijo spoštovanje.

Kaj Janeza Mesca po vseh teh letih še vedno vodi k ljudem na Madagaskarju? Njegov odgovor je poslanstvo.

Željo po misijonih je imel že prej, a mu je bilo pomembno, da je bil tja tudi poslan. Ko ga je škof po desetih letih v misijonih poklical nazaj v Slovenijo, se je vrnil in dve leti deloval kot župnik. Ko se je pozneje odprla možnost, je z veseljem znova odšel na Madagaskar.

Tam vidi še veliko potreb in dela, ki ga bo treba opraviti, preden bodo domači duhovniki lahko prevzeli več odgovornosti. Pomoč ljudem je pomemben del njegovega vsakdana, vendar sam svoje poslanstvo najprej razume skozi svojo duhovniško poklicanost.

Prav izkušnja vrnitve mu je še jasneje pokazala, kako pomembno mu je, da svojega dela ne razume le kot uresničevanje osebne želje. "Zame je bilo bistveno to, da sem bil poslan," poudari. Tudi ko je znova odšel na Madagaskar, je odšel tja, kjer je videl veliko potrebo po duhovnikih in delu, ki bi ga nekoč lahko nadaljevali domačini.

"Bistvo je, da sem duhovnik, da prinašam oznanilo Jezusa Kristusa," pravi. Pomoč ljudem in oznanjevanje zanj hodita z roko v roki.

Ko govori o ljudeh na Madagaskarju, se zato ne ustavi pri njihovem pomanjkanju. Vidi tudi njihovo veselje, vero in željo, da bi z lastnim delom poskrbeli za svoje bližnje. Njegova naloga, kot jo razume sam, pa je, da jih na tej poti spremlja.