Tudi tako oznanjamo evangelij, ne da bi izrekli eno samo pridigo

Toda kaj pravzaprav pomeni evangelizirati, oznanjevati?

Ne gre samo za pridige, homilije, duhovne vaje ali odhode v misijone. Tudi izobraževanje, pomoč ljudem v stiski, molitev in gradnja skupnosti so del istega poslanstva.

V središču vsega je vesela novica: Bog je postal človek, Jezus Kristus je umrl in vstal ter nam podaril Svetega Duha.

Oznanjevanje ima zato več obrazov. Med seboj se dopolnjujejo in nobeden od njih ni nepomemben.

Grška beseda martyria pomeni pričevanje. Iz nje izvira tudi beseda martyr – mučenec, torej človek, ki je za Kristusa pričeval vse do darovanja svojega življenja.

Toda pričevanje ni omejeno na mučence, duhovnike ali misijonarje. Pričujemo lahko že s svojim vsakdanjim življenjem – tako, da se drugi ob našem ravnanju začnejo spraševati, od kod črpamo upanje, veselje ali način, kako ravnamo z ljudmi.

Danes sem sodijo tudi t. i. digitalni misijonarji, ki svojo vero in izkušnjo Boga delijo na družbenih omrežjih in drugih spletnih platformah.

Pomemben del pričevanja je tudi oznanjevanje kerigme, jedra krščanske vere: Bog je človeka ustvaril iz ljubezni, človek se je od njega oddaljil, Bog pa je poslal svojega Sina, ki je s smrtjo in vstajenjem človeka odrešil ter mu podaril Svetega Duha.

Druga razsežnost je leiturgia – liturgija oziroma skupna molitev Cerkve.

Njen vrhunec je sveta maša, pomembno mesto pa imajo tudi drugi zakramenti. V zakramentalnih znamenjih se namreč uresničuje in postaja navzoča Kristusova skrivnost odrešenja.

Sem sodijo tudi druge oblike skupne molitve in pobožnosti ter osebna molitev posameznega kristjana. Tudi molitev je torej del oznanjevanja.

Beseda mistagogija pomeni postopno uvajanje človeka v skrivnost vere. Preprosteje povedano: gre za oblikovanje in katehezo kristjanov.

Poseben izziv današnjega časa je kateheza odraslih. Vera se namreč ne more končati z birmo. Kristjan je povabljen, da vse življenje poglablja svoj odnos s Kristusom, hkrati pa vedno bolje spoznava, kaj pravzaprav veruje.

Tako lahko svojo vero ne le živi, ampak jo zna tudi razložiti: sebi, svojim otrokom, prijateljem ali človeku, ki ga vpraša, zakaj veruje.

Diakonia pomeni služenje.

Sem sodijo dobrodelnost, skrb za revne, izobraževanje ter pomoč bolnim, trpečim in umirajočim. Iz takšne drže so nastala številna velika dela svetnikov, med drugim svete Matere Terezije iz Kalkute.

Toda krščanska dobrodelnost ni sama sebi namen. Če iz služenja odstranimo evangelij in odnos z Bogom, lahko Cerkev hitro postane le še ena človekoljubna organizacija. Krščansko služenje bližnjemu pa izvira iz vere in iz prepoznanja Kristusa v drugem človeku.

Peta razsežnost oznanjevanja je koinonia – občestvo oziroma gradnja skupnosti.

Krščanska skupnost ni samo skupina ljudi, ki imajo podobne interese. V njenem središču je Kristus. Prav odnos z njim naj bi vernike povezoval tudi med seboj.

Zato je pomembno, da župnija ni samo kraj, kamor pridemo k maši in nato odidemo domov, ampak prostor, kjer lahko nastajajo pristni odnosi. Tudi skupnost, v kateri se ljudje počutijo sprejete, slišane in povezane, lahko postane močno pričevanje evangelija.

Prispevek je nastal po izvrniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.