Kako usmerjati otroka, da se bo znal učiti sam

Nedavno so bili objavljeni rezultati raziskave PISA 2025, s katero vsaka tri leta ocenjujejo izobrazbeno raven 15-letnikov različnih držav na področju matematike, naravoslovja in bralnega razumevanja. Pri matematiki in branju je Slovenija pod povprečjem OECD, medtem ko pri naravoslovju ostaja približno na njegovi ravni. Pod povprečjem pa je tudi pri računalniškem reševanju problemov.

Ob teh rezultatih se mnogi sprašujejo, ali se njihovi otroci ustrezno učijo. Strokovnjaki poudarjajo, da moramo razumeti, da se otrokom ni treba učiti več, temveč se morajo naučiti, kako se učiti. Podajamo nekaj napotkov, ki lahko pomagajo pri spodbujanju učenja pri svojih otrocih na drugačne načine.

Učenje ni le sprejemanje informacij, temveč tudi razvijanje radovednosti, postavljanje vprašanj in povezovanje novih spoznanj z že znanim. Zato lahko starši namesto preprostega vprašanja "Kaj piše v knjigi?" otroka spodbudijo k razmišljanju: "Kaj si razumel?"; "Zakaj se je to zgodilo?" ali "Kako bi to povezal s čim, kar že veš?" Tako otrok ne usvaja le vsebine, temveč razvija tudi globlje razumevanje prebranega in se postopoma uči samostojnega razmišljanja.

Zapomniti si definicijo je eno, razumeti jo in znati razložiti s svojimi besedami pa nekaj povsem drugega. Po učenju zaprite učbenik in otroka spodbudite: "Zdaj pa mi s svojimi besedami povej, kaj si se naučil." Tako bodo hitro videli, ali otrok snov res razume ali jo zna le ponoviti.

Otroka pogosto prehitro popravimo, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko naredi napako, mu želimo takoj pokazati pravilen odgovor. Toda veliko več se lahko nauči, če ga spodbudimo, da napako poišče in popravi sam. Namesto da mu povemo, kje se je zmotil, ga vprašajmo: "Preveri še enkrat. Bi kaj spremenil?" ali "Kako lahko preveriš, ali je odgovor pravilen?"

Če otrok določene teme ne razume, ga spodbudite, naj jo razišče še z drugih zornih kotov. Pomagajte mu razviti navado, da sam poišče odgovore na vprašanja, ki se mu pojavijo med učenjem, in da razišče o stvareh, ki jih še ne pozna. Sčasoma bo pri iskanju informacij postal vse bolj samostojen in spoznal, da lahko do marsikaterega odgovora pride sam – ni mu treba vedno čakati, da mu ga poda nekdo drug.

Eden najboljših načinov učenja je, da otroku pokažemo, kako je znanje povezano z vsakdanjim življenjem. Obisk trgovine je lahko priložnost za matematiko: otrok lahko izračuna, koliko sadja boste kupili, sešteje cene ali izračuna, koliko znaša popust na izbrani izdelek.

Veliko priložnosti za raziskovanje je tudi doma. Skupaj lahko opazujete, kaj se zgodi, ko hrano zamrznemo, ali se pogovarjate o tem, kaj rastlina potrebuje za rast in življenje.

Otroku v branje ponudite knjigo, ki jo bo z veseljem vzel v roke v prostem času. Tako boste spodbudili bralne navade in hkrati nekoliko zmanjšali čas pred zasloni. Kot je zapisal Joseph Addison: "Branje je za um to, kar je telovadba za telo."

Spremljati otroka pri učenju ne pomeni, da ga ves čas nadzorujemo z vprašanji: "Si se že učil?", "Si naredil domačo nalogo?", "Kaj potrebuješ?" ali "Ne pusti se motiti."

Namesto nenehnega preverjanja mu pomagajmo prevzemati odgovornost za njegovo delo. Vprašanje "Si že naredil domačo nalogo?" na primer nadomestimo z: "Kaj moraš danes narediti za šolo in kako si boš organiziral čas?" Tako mu pustimo prostor, da sam razmisli, načrtuje in poišče način, ki mu najbolj ustreza.

Pri tem ne gre za to, da bi dom spremenili v podaljšek šole. Otroci se učijo tudi skozi pogovor, novice, nakupovanje, igre in čisto vsakdanje situacije. Prav tam lahko razvijajo radovednost, samostojno razmišljanje in občutek odgovornosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.