“Najbolj pomembno se mi zdi, da si znam vzeti čas za ljudi, ki mi veliko pomenijo”

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Najbolj idealna jutra so tista, ko se dejansko zbudim malo pred budilko (ali pa vsaj "ob tisti pravi") in vstanem ob predvidenem času. Trudim se vstati v tričetrtinskem taktu – da narediš križ, odgrneš odejo in vstaneš, a ponavadi se v praksi bolj zgodi križ, še malo spanja in nato spoznanje, da je vsega lepega konec in da bo treba vstati. ;)

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Čisto odvisno od dneva in predvsem moje razkuštrane frizure – včasih si rečem "Ojoj", spet drugič pa "Ma ja, dobro je" in hip zatem že oddrvim obveznostim naproti. :) Včasih se zgodi, da zjutraj obrnem celo omaro in malo zamujam, a na koncu vedno izberem najbolj udobna oblačila.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker me potem lažje spoštujejo tudi drugi. Posebej v našem programerskem svetu se ti lahko hitro zgodi, da se zadovoljiš z eno trenirko in puloverjem, a vseeno je pomembno, da tudi s svojim načinom oblačenja in urejenostjo pokažeš svetu, da se ceniš in da med vsemi obveznostmi ne pozabiš na odnos do sebe.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolj me napolnita molitev, Božja beseda in njena razlaga ter pričevanja. Prav ta me spodbujajo, da še bolj razmišljam o tem, kako je Bog v polnosti prisoten v naših življenjih in kako pomembno se je prepustiti Njegovemu načrtu. Ob poslušanju pričevanj tudi sama začnem razmišljati, kako Bog deluje v mojem življenju in kakšne čudeže mi podarja, predvsem pa me pričevanja spomnijo, kaj vse je že storil zame in kako nas blagoslavlja.

Pred stresnimi dogodki pa me najbolj napolni molitev – taka, zelo preposta: ponavadi pokleknem, razprem roke in Boga prosim, da bi znala sprejeti to, kar mi daje, in da bi vedno kazala Nanj.

Včasih pa je moja molitev tudi samo dotik križa ali pa mali križ na čelo, usta in prsi, ko ga prosim, da blagoslavlja moj um, to, kar govorim, in to, kar delam in čutim.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Zelo mi pomaga moj tekstovni koledarček, kjer imam po urah napisano, kje in kdaj moram biti na določenem mestu. To ponavadi v glavi še nekajkrat obrnem in si poskušam narediti optimalen načrt ter nato poskušam opraviti vse. In včasih celo gre. :) Najbolj pomembno se mi zdi, da si znam vzeti čas za ljudi, ki mi res veliko pomenijo, da jim znam prisluhniti in z njimi ustvarjati nove spomine.

6. Na letošnji Stični mladih ste bdeli nad dogajanjem na odru. Kako velik izziv je voditi tako veliko skupino ljudi z različnimi talenti, zadolžitvami, pričakovanji …? Česa vas je izkušnja naučila?
Definitivno me ta izkušnja nauči ogromno. Od prilagajanja do ponižnosti, organiziranja, izročanja odnosov in poteka dogodkov v Božje roke … Pomembno je, da se zavedamo, da je vsak na glavnem odru Stične nepogrešljiv delček enega velikega mozaika, ki pa je ponovno del še večjega – celotne Stične mladih.

Ravno pred nekaj dnevi sem štela in letos nas je na odru nastopalo kar 76, k temu pa je treba prišteti še vse tehnike, ki oder postavijo, ga ozvočujejo, čudovito obogatijo z lučmi in raznovrstnimi zasloni, snemajo, prenašajo opremo in ostale rekvizite. Že dejstvo, da se začne oder postavljati nekaj dni pred Stično, kaže na to, koliko dela je vloženega v to. In za to sem prav vsakemu na odru res hvaležna – od tistih, ki celo poletje vadijo, da lahko na Stični vse tako lepo zveni, usklajujejo ritem in gibe, do naših "fantov iz foha" in tistih, ki največ dela opravijo na sami Stični.

Ni nas ravno 100, a kot lahko sklepate, je pričakovanj in želja pri nas kar veliko. :) Vedno se trudimo, da bi vsi skupaj našli neko skupno pot, ki nas vodi k Bogu, in da bi tudi mladim na njim razumljiv način kazali Nanj. Ker se mi zdi, da če res delamo za mlade in Zanj, potem na koncertu nismo zgrešili.

Gotovo pa me najbolj nagovarja prav to leto. Kar nekaj mesecev smo obračali temo "Ljubezen" in želeli iz nje potegniti nekaj najboljšega ter pripraviti zgodbo, ki bo kazala na različne vidike ljubezni. A vedno se nam je na neki točki zataknilo in nismo vedeli, kako naprej … Potem pa sem večer pred pomembnim sestankom, na katerega smo morali že priti s konkretno idejo, intenzivno razmišljala in prosila Boga naj nam pomaga, saj se nam nič ni sestavilo.

Začela sem poslušati neko slavilno pesem, ki je govorila o Božji ljubezni do nas, in začela ob njej moliti. Kar naenkrat sta mi bili dani dve misli – povejte zgodbo dekleta, ki želi ljubiti, a jo svet zavrača in lahko ljubi le z Božjo ljubeznijo, ter Janezovo zgodbo, o tem, kako nas On ljubi in spreminja tudi v času največjih preizkušenj, kot je rak.

Ustavila sem se in razmišljala "Okej, vrhunska ideja, Bog! Ampak kako naj vse to sploh izpeljemo? Kaj če Janez in ostali ne bodo za? Če je to tvoja volja, prosim, izpelji to do konca in poskrbi, da vsi ključni ljudje to idejo potrdijo ter da se to res zgodi!" In res, po tistem se je vse uredilo in začelo funkcionirati. Pripravili smo igrani del, posneli kratek film in v koncert vključili Janezovo pričevanje. In ko danes poslušam kakšen odziv mladih iz publike in slišim, kako jih je prav to nagovorilo, si mislim: "No, saj se vidi, da je pravi režiser Bog!" :)

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ne vem, če bi temu rekla preizkušnja, ampak gotovo sem hvaležna za obdobje samskosti. Ker se mi zdi, da o tem ne spregovorimo tako velikokrat in je ženske strah, da ne bodo nikoli našle svoje boljše polovice. A vendar mislim, da je to eno zelo lepo obdobje, ko lahko še bolj odkrivaš Boga, ko skušaš dojeti, kdo si, ko poglabljaš prijateljstva, ko si na voljo skupnosti, da ji daš največ, kar lahko ... Na koncu se izkaže, da lahko Bog v tem času res obilno deluje, saj takrat še nisi tako osredotočen na odnos z najboljšo osebo na svetu, ampak lahko več pozornosti nameniš svojim bližnjim in imaš več časa služiti tudi tistim, ki ti niso vsak dan najbolj blizu. 

Verjamem, da je veliko puncam težko v obdobju samskosti in se sprašujejo "Zakaj jaz nimam fanta? Zakaj ga vse ostale imajo?" A mislim, da je dobro, da se zavedajo, da jih Bog res ljubi in da ve, kaj dela. Včasih kakšne stvari na prvi pogled nimajo smisla – to je tako, kot če bi se nekdo spraševal, zakaj na svetu je Bog Oče dopustil, da je njegov sin tako trpel in bil celo ubit. Nekatere stvari so dobre za tvoje odrešenje, tudi če se na prvi pogled s človeško logiko zdijo popolnoma nesmiselne. Daj si priložnost, da si lahko tudi v tem obdobju res iskreno srečna in da vidiš, kako je Božja ljubezen tista, s katero lahko ljubimo v polnosti – tako kot Jezus, tudi ko boli.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Gospod bo poskrbel. Delaj, zaupaj, moli, in če je to Njegova volja, bo dal sadove ter blagoslov. Ko mi je težko, pa največkrat prosim za molitev tudi druge in kot vidim, to (tudi na našem glavnem odru) dela res velike čudeže.

Nad svojo posteljo pa imam tudi plakat iz revije Najst s stavkom Terezije Deteta Jezusa, ki me spominja, da dam vse od sebe, rezultate in sadove pa prepustim Bogu: "Ni vse odvisno od nas. Napravite, kar je v vaših močeh! Odtrgajte svoje srce od zemeljskih skrbi in bodite prepričani, da za VSE drugo poskrbi Jezus sam."

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Največkrat je to večerna molitev ali pa pogovor s fantom in cimrami. To ima takojšnji učinek – ponavadi lahko že pet sekund pozneje spim, še posebej, ko prepustim Bogu, da On prevzame vse moje skrbi in negotovosti.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo lahko mame. Duhovne in telesne. Ker lahko Bog prek nas daje življenje. In ker se tako dobro dopolnjujemo z moškimi. Pa tudi zato, ker čutimo svet drugače in lahko služimo ter opazimo še več sveta okoli nas. In ker smo v Božjih očeh res čudovite.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.