Se med molitvijo spomnite na vse, kar morate še narediti? Vas premaga utrujenost ali pa preprosto ne čutite ničesar? Katekizem te težave dobro pozna – in ponuja nekaj zelo konkretnih odgovorov
Moliti se v teoriji zdi preprosto: vzameš si nekaj minut, se umiriš in se obrneš k Bogu. V praksi pa pogosto ni tako. Ravno ko se usedemo k molitvi, se spomnimo, kaj vse moramo še narediti. Misli odtavajo k službi, otrokom, obveznostim, neodgovorjenim sporočilom … Včasih pa preprosto nimamo nobene volje do molitve.
Če se vam to dogaja, niste izjema. Tudi Katekizem katoliške Cerkve zelo stvarno govori o tem, da molitev zahteva trud in da je lahko celo nekakšen boj:
"Molitev je dar milosti in odločen odgovor z naše strani. Vselej predpostavlja napor. Veliki molivci stare zaveze pred Kristusom kakor tudi božja Mati in svetniki z njim nas učijo: molitev je boj. Zoper koga? Zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve, od zedinjenja z njegovim Bogom." (KKC 2725)
Ko se vedno najde nekaj pomembnejšega
Ena največjih ovir je zelo preprosta: nimamo časa. Ali pa se nam vsaj tako zdi.
Ko želimo moliti, se nenadoma pojavi kup stvari, ki bi jih lahko naredili prav zdaj. Pospraviti kuhinjo, odgovoriti na elektronsko pošto, preveriti telefon, pripraviti stvari za naslednji dan … In molitev prestavimo na pozneje.
Katekizem ob tem opozarja še na nekaj: molitev ni samo stvar naše volje, dobre organizacije ali sposobnosti koncentracije. Je tudi del našega odnosa z Bogom.
"Molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo. Kdor trajno (habitualno) noče delati v skladu s Kristusovim Duhom, tudi ne more trajno (habitualno) moliti v njegovem imenu. 'Duhovni boj' kristjanovega novega življenja je neločljiv od molitvenega boja." (KKC 2725)
Pridejo tudi obdobja, ko imamo občutek, da naša molitev nikamor ne vodi. Morda se sprašujemo, ali nas Bog sploh posluša. Morda smo pričakovali odgovor, pa ga ni bilo. Ali pa smo si predstavljali, da bomo pri molitvi občutili mir in Božjo bližino, pa ne čutimo ničesar.
Katekizem pri takšnih ovirah svetuje predvsem troje: "bojevati se za ponižnost, zaupanje in vztrajnost" (KKC 2728).
Misli mi ves čas uhajajo. Kaj zdaj?
Verjetno je ena najbolj znanih težav pri molitvi raztresenost. Začnemo moliti očenaš, čez nekaj trenutkov pa v mislih že sestavljamo nakupovalni seznam ali premlevamo pogovor iz službe.
Zanimivo je, da Katekizem ne svetuje, naj se zaradi tega jezimo nase. Raztresenost lahko celo nekaj pove o nas:
... dovolj je, "da se vrnemo v svoje srce: raztresenost nam odkriva tisto, na kar smo navezani, in ko se tega pred Gospodom ponižno zavemo, mora to v nas prebuditi našo prav posebno ljubezen do njega, ko mu z vso odločnostjo darujemo svoje srce, da ga očisti" (KKC 2729).
Naše tavajoče misli nam torej lahko pokažejo, kaj nas trenutno najbolj zaposluje, česa nas je strah ali česa si močno želimo. Namesto da bi se zaradi njih obsojali, jih lahko preprosto prinesemo v molitev in se znova vrnemo k Bogu.
Kaj pa, ko ne čutim ničesar?
Drugačna težava je tako imenovana duhovna suhota. Molimo, vendar ni posebnega občutka bližine, tolažbe ali miru. Besede so prazne, molitev pa se zdi bolj dolžnost kot srečanje.
Takšno obdobje še ne pomeni, da molimo narobe ali da je Bog daleč. Katekizem pravi, da je suhota lahko celo "trenutek čiste vere, ki zvesto vztraja z Jezusom v smrtnem boju in pri grobu" (KKC 2731).
Včasih je namreč prav vztrajanje brez prijetnih občutkov izraz globljega zaupanja.
"Samo še to naredim, potem bom molil"
Katekizem omenja še eno zelo vsakdanjo skušnjavo: takoj ko želimo moliti, postane vse drugo nujnejše.
Nenadoma se pojavi "tisoč opravil ali skrbi, ki jih imamo za nujne". Molitev lahko počaka. In potem pogosto čaka do naslednjega dne.
Katekizem takšno držo povezuje s pomanjkanjem vere ter nas spomni na Jezusove besede: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5) (KKC 2732).
Druga nevarnost je acedia – beseda, ki danes ni ravno del vsakdanjega besednjaka. Lahko bi jo opisali kot duhovno naveličanost, malodušje ali notranjo lenobnost, zaradi katere počasi opuščamo stvari, za katere sicer vemo, da so dobre.
Katekizem jo opiše takole:
"Duhovni očetje s tem razumejo neke vrste depresijo (potrtost), ki nastane zaradi popuščanja v askezi (zatajevanju samega sebe), zaradi zmanjšanja čuječnosti, zaradi malomarnosti srca." (KKC 2733)
Ni treba moliti popolno
Dobra molitev ni nujno tista, pri kateri smo ves čas popolnoma zbrani, čutimo globok mir in najdemo prave besede.
Včasih je največ, kar lahko naredimo, to, da se kljub utrujenosti, raztresenosti ali pomanjkanju volje znova obrnemo k Bogu.
Katekizem ponuja zelo preprost odgovor:
"Kdor je ponižen, se ne čudi zaradi svoje revščine, ta revščina ga nagiba k večjemu zaupanju, k trdnemu vztrajanju v stanovitnosti" (KKC 2733).
Namesto da čakamo na popolne razmere za molitev, lahko torej začnemo tam, kjer smo. Tudi z nemirom, utrujenostjo in mislimi, ki bežijo na vse strani. Bistveno je, da se vedno znova vrnemo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
