Najbolj mu gre na živce stereotip, da smetarji niso sposobni za kaj drugega

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Mislim, da predvsem z jasnimi prioritetami. Nekatere stvari so pač del vsakdana in jih je treba urediti/narediti. Zjutraj moram vstati, ob določeni uri, in iti v službo. Ko zaključim delo, pa sledijo različne obveznosti, kot so nakupovanje, plačevanje računov in podobne stvari. Ko imam te obveznosti urejene in ostane nekaj časa zase, se posvetim stvarem, ki me veselijo. Če imam kakšno idejo za posnetek, povezano s smetarskim poklicem, ali pa si zaželim igrati kitaro, trenirati, slikati, se lotim tega. Če pa so na vrsti kakšne družinske zadeve, imajo seveda te vedno prednost. 

Z veseljem opravljate poklic, ki ga marsikdo podcenjuje – ste komunalni delavec, z ekipo pobirate smeti. Zakaj vam to prinaša zadovoljstvo?
Ta poklic rad opravljam predvsem zato, ker je to delo nujno potrebno in ker šteje. Če tega poklica ne bi bilo, bi bilo naše življenje videti povsem drugače. Ulice, narava, zrak, voda, hrana … Vse to bi bilo prizadeto. Zelo hitro bi se pokazalo, kako pomemben je.

Všeč mi je narava dela, ker nisi zaprt v prostoru, ampak si zunaj, v gibanju in fizično aktiven. Tudi delovnik mi ustreza (6.00–14.00). Razen poletni, ker začnemo uro ali celo dve uri prej, da se izognemo najhujši vročini. Na splošno ima ta poklic svoje prednosti, seveda pa tudi svoje slabosti.

Večkrat ste dejali, da se radi lotite tistega, česar vas je strah. Kako bi k temu spodbudili še druge? Ponavadi namreč raje ostajamo v coni udobja in področja strahov odrivamo.
Sam strah razumem kot znak, da je tam treba nekaj razrešiti. Nekaj je nedokončanega, obstaja neka ovira, zaradi katere nekaj ne teče tako, kot bi moralo. Zato grem v ta strah, ker vem, da je za njim velika rast. Vse, kar se nam zdi strašno ali nemogoče in imamo občutek, da nas bo ohromilo, se po soočenju s tem pogosto spremeni v občutek svobode (lahkoten dih/mir). Prav zato se soočam s svojimi strahovi, ker si želim miru. In točno to vedno začutim, ko določen strah premagam.

 Motivira me ta stavk: "Ni mišljeno, da preživimo, ampak da živimo." Če bežimo od strahov, ne bomo nikoli zares zaživeli.

Na katerih področjih ločevanja smo Slovenci dobri in na katerih šepamo?
Rekel bi, da smo Slovenci zelo dobri pri ločevanju pločevink. Mislim, da smo pri tem celo med vodilnimi v Evropi, če se ne motim. Šepamo pa pri tem, da še vedno veliko odpadkov odvržemo med mešane odpadke. Predvsem tetrapake, plastenke in drugo embalažo, ki bi jo lahko z lahkoto pravilno ločili (saj je najbolj očitna embalaža), še vedno prepogosto vržemo med mešane smeti. Če to popravimo, izboljšamo bo to že ogromno.

Najbolj nenavadne stvari, ki ste jih našli v zabojnikih? Poleg svinjske glave med steklom. 😊
V bistvu ni bilo nič tako zelo posebnega. Najbolj nenavadno je, ko najdeš poginule živali, na primer kokoši, med papirjem ali kaj podobnega. Pozimi pa se pogosto zgodi, da se v zabojnike, ki imajo odprtine na pokrovih, zatečejo mačke, da se tam pogrejejo oziroma iščejo ostanke hrane. Zato takrat velikokrat preverim zabojnik, odprem pokrov ali udarim po njem, da se lahko mačke umaknejo. Enkrat sem jih opazil šele med praznjenjem zabojnika in hitro ustavil sistem, tako da sem jih lahko rešil. To so verjetno najbolj nenavadne in hkrati najlepše situacije, ki sem jih doživel pri tem delu.

Katere trditve, stereotipe o smetarjih ste že slišali, ki prav gotovo ne držijo?
Mogoče me najbolj moti stereotip, da so smetarji ljudje, ki niso dovolj sposobni za kakšen drug poklic. Med nami je veliko zelo sposobnih ljudi, ki bi lahko delali na različnih področjih, vendar jim to delo ustreza – predvsem zaradi delovnika, varne zaposlitve in tega, da jim popoldne ostane čas za druge stvari. Mislim, da nas je večina takih.

Nekaj let ste delali tudi kot pogrebnik. Kaj točno ste počeli in kako vam je to spremenilo pogled na življenje in smrt?
Dobro leto sem delal kot pogrebnik. Mogoče se sliši malo nenavadno, ampak mi je bilo to delo zelo všeč, predvsem zato, ker je bilo zelo razgibano. Enkrat si na terenu, potem urejaš pokopališča, drugič greš na upravo, raznašaš papirje. Veliko različnih stvari v enem dnevu. Najpomembnejše pa je, da mi je ta izkušnja dala še globlji pogled na življenje in na to, kaj v njem zares šteje. Ko si vsak dan v stiku s smrtjo, ti je še bolj jasno, kam želiš vlagati svoj čas in energijo ter kaj ti je v življenju res pomembno. Zato je bila to zame zelo močna in neprecenljiva izkušnja.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Dogodek, ki mi je dal veliko misliti, je bil zagotovo čas korone. Takrat sem dobil precej drugačen (pravi) pogled na to, kako je družba pravzaprav sestavljena, kako deluje in kako hitro se lahko stvari spremenijo.

Največja preizkušnja pa je bila zame družinsko življenje. Ko imaš otroka in partnerko, se v glavi marsikaj spremeni. Dobro začneš razmišljati, kako želiš živeti in kaj želiš ustvariti, dati v svet. Saj želiš najboljše za tiste, ki jih imaš najraje (tukaj štejem tudi sebe). Najbolje, kar lahko narediš za družino, je to, da se imaš rad. Tako daješ zelo pomembno sporočilo, vodilo otrokom, ki bo ključno za lepo življenje.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Stereotip, da moški ne jokajo in da ne opravljajo gospodinjskih opravil. Mislim, da bi moral biti moški sposoben pokazati in izraziti svoja čustva, hkrati pa biti sposoben sam poskrbeti zase in opravljati vsa gospodinjska opravila, ki so potrebna. Najbolj pa tega, da se moški bojijo zavezati – resne dolgoročne zveze. Jaz sem že kot otrok sanjal o veliki družini in moji drugi polovici.

Radi imate šport, posebej borilne veščine in kettlebelle, obenem pa tudi slikate in igrate kitaro. Ob katerih razpoloženjih vas kaj bolj privlači?
Pri meni je prioriteta gibanje. Če se ves teden ne gibam, se verjetno tudi slikanja ne bom lotil. Najprej potrebujem trening in gibanje, potem se veliko lažje lotim drugih stvari. Kitaro lahko igram tudi, če imam le deset minut časa, zato jo je lažje vključiti v dan. Za slikanje pa potrebujem veliko več časa in miru. Največkrat se ga lotim takrat, ko imam več prostega časa, recimo med vikendom ali dopustom (takrat lahko slikam tudi 5, 8, 10 ur). Ko pa enkrat začnem slikati in se v to poglobim, lahko potem slikam tudi čez teden (približno dve uri). V osnovi pa bi rekel, da je pri meni slikanje na zadnjem mestu. Najprej gibanje, potem kitara in šele nato slikanje.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Tri stvari so empatija, spoštovanje in potrpežljivost. Če bi to vse skupaj združili, bi čisto drugače šli skozi življenje. Lažje bi razumeli drug drugega, različne kulture in različne načine delovanja ljudi. Drug na drugega bi gledali kot na enakovredne in ne kot na nekoga, ki je več ali manj od nas.

Še posebej se mi zdi to pomembno v partnerstvu, kjer se mi zdi, da je to ena ključnih stvari, da lahko odnos zares v polnosti zaživi. In potem je tu še to, da moraš biti potrpežljiv predvsem do sebe – do svojih neuspehov, svoje poti in svoje rasti. Ko se naučiš biti takšen do sebe, si veliko lažje takšen tudi do drugih.