Namesto da otroka učite nezaupanja do vseh, ga opremite z orodji, s katerimi bo prepoznal neprijetno vedenje ali okoliščine, postavil meje in poiskal pomoč
"Ne govori z neznanci"; "Od nikogar ničesar ne sprejmi"; "Ne pojdi z nekom, ki ga ne poznaš". To so stavki, ki jih z namenom, da bi jih obvarovali pred hudim, pogosto govorimo otrokom že od malih nog. Toda poleg prepovedi jih moramo naučiti prepoznati nevarne situacije, zlasti na javnih krajih ali kadar staršev ni v bližini.
Ko otroci odraščajo, potrebujejo več kot le seznam prepovedi. Kaj naj storijo, če se jim približa neznanec, ki je videti prijazen? Kaj če jim ponudi pomoč? Ali če reče, da pozna mamo ali očeta? Kaj pa, če jih nekdo, ki ga otrok pozna, prosi, naj kaj ohranijo kot skrivnost?
Preprečevanje in poučevanje otrok
Preprečevanje ne pomeni, da otroke učimo strahu pred ljudmi, temveč da jim pomagamo prepoznati vedenje, ki prestopa meje, in jim damo konkretna orodja za ukrepanje.
Ameriška pediatrična akademija (American Academy of Pediatrics) priporoča, da se z otroki pogovorimo o tem, kaj storiti, če se znajdejo ob nekom, ki ga ne poznajo. Otroke je treba tudi naučiti, naj ne vstopajo v vozila neznancev in naj vedno poiščejo pomoč, če se počutijo ogrožene.
Regina Ascencio, strokovnjakinja za vzgojo in otroško psihologijo, pojasnjuje, kako pomembno je, da starši otroke naučijo, kako ravnati v takšnih okoliščinah.
Opozarja, da lahko otroka zmede, če mu rečemo, naj ne govori z neznanci. Njegova prefrontalna skorja se namreč še razvija in ne razume povsem, kaj pomeni "ne govori z neznanci". Otrok to razume bolj kot: "To so ljudje, ki jih še ne poznamo."
Zato je bolje, da otroka glede na njegovo starost učimo prepoznavati opozorilne znake. Regina Ascencio priporoča:
1Od 2. do 4. leta: pogovor o telesu
V tem obdobju je primerno otroke učiti, da je njihovo telo njihovo in da se jih nihče drug ne sme dotikati. Brez sramu poimenujte intimne dele telesa in pojasnite, zakaj so zasebni ter zakaj se jih drugi ljudje ne smejo dotikati brez njihovega dovoljenja.
Pojasnite jim, da jih ne more prositi za pomoč vsakdo in da tudi sami ne smejo za pomoč prositi kar katerega koli odraslega. Pomagajte jim prepoznati varne osebe in kraje, na primer mamo, ki je z otroki.
2Od 4. do 6. leta: prepoznavanje vzorcev
V tem obdobju lahko otroci jasneje prepoznavajo opozorilne znake.
Prepričajte se, da vedo, da jih nobena odrasla oseba ne sme prositi, naj kaj ohranijo kot skrivnost, še posebej pred starši. Naučiti se morajo prepoznati tudi druga neprimerna ravnanja: na primer, če jim kdo v zameno za to, da gredo z njim kam drugam, nekaj ponudi ali se jih dotika tako, da jim je neprijetno – tudi če gre za sorodnika ali znanca.
3Od 6. do 8. leta: jasne meje
V teh letih lahko otroka naučimo, da glasno reče "ne". Pomagamo mu lahko tudi prepoznavati nenavadne okoliščine tako, da se pogovarjamo o tem, kaj bi storil v določenih primerih. Na primer: "Kaj bi naredil, če bi v park prišla oseba, ki je ne poznaš, in ti rekla, da ti bo dala sladkarijo, če greš z njo?"
Dogovorite se za skrivno besedo, ki jo lahko uporabite v vsaki situaciji, ko se otrok počuti ogroženega. Pojasnite mu, da so njegovi občutki in telesni odzivi pomembni in da jim lahko zaupa. Če mu je neprijetno, začuti stiskanje v želodcu ali ga je strah, naj prisluhne svojemu telesu in poišče mamo ali očeta.
Skrb za otroke je ena naših najpomembnejših nalog. Namesto da jih učimo strahu pred neznanci, jih učimo prepoznati, kdaj situacija ni več varna, in jim povejmo, da lahko vedno prosijo za pomoč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
