Ste se kdaj vprašali, zakaj v cerkvah gorijo sveče?
Sveča je eno tistih znamenj, ki kristjana spremljajo skoraj vse življenje. Ko pri krstu v občestvo Cerkve sprejmemo novega člana, prižgemo krstno svečo. Svečo srečamo pri poročnem obredu, ob oltarju spremlja obhajanje svete maše, velikonočna sveča je znamenje vstalega Kristusa, sveča pa ima celo svoj praznik – svečnico. S svečami, ki jih prinašamo na grobove, se spominjamo svojih pokojnih, pogosto pa jo prižgemo tudi takrat, ko vstopimo v cerkev in želimo svojo prošnjo ali zahvalo na poseben način prinesti pred Boga.
Toda zakaj prav sveča? Navadna žarnica bi vendar prostor razsvetlila precej bolj učinkovito. Odgovor se skriva v simboliki, ki je veliko starejša od električne razsvetljave in sega vse do prvih strani Svetega pisma.
"Bodi svetloba!"
Svetloba je eden najmočnejših svetopisemskih simbolov. Pojavi se že v prvih vrsticah Svetega pisma. Nad prvotnim stvarstvom vlada tema, nato pa Bog spregovori: "Bodi svetloba!" (1 Mz 1,3). Svetloba je tako prva stvar, ki jo Bog s svojo besedo prikliče v bivanje.
Nasprotje med svetlobo in temo nato spremlja celotno svetopisemsko pripoved. Svetloba je povezana z Božjo navzočnostjo, življenjem, resnico in odrešenjem, tema pa pogosto ponazarja oddaljenost, negotovost in greh. Tudi človeku je ta govorica razumljiva brez dolgih razlag: v temi ne vidimo, kam stopamo, svetloba pa nam pokaže pot.
Zato ni presenetljivo, da Nova zaveza podobo svetlobe poveže neposredno s Kristusom. Evangelist Janez Jezusovega prihoda ne opiše z jaslicami, pastirji ali angeli, ampak z veliko bolj skrivnostno podobo: "Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet" (Jn 1,9). Nekaj poglavij pozneje Jezus o sebi pravi še bolj neposredno: "Jaz sem luč sveta" (Jn 8,12).
Ko torej v cerkvi zagori sveča, ne gre zgolj za prijetno svetlobo ali ustvarjanje slovesnega vzdušja. Plamen nas spominja na Kristusa, ki vstopa v človekovo temo.
Od kod sploh izvira krščanska navada prižiganja sveč?
Sveče v krščanstvu niso kakšna novost. Njihove korenine segajo v prva stoletja Cerkve, čeprav je bila njihova vloga sprva tudi povsem praktična. Prvi kristjani so se pri bogoslužju pogosto zbirali v prostorih, kjer je bila umetna svetloba nujna, zlasti kadar so se srečevali ponoči ali zvečer. Oljenke in pozneje sveče so zato najprej preprosto razsvetljevale prostor in omogočale branje svetopisemskih besedil.
Toda svetloba je zaradi močne svetopisemske simbolike kmalu dobila tudi globlji pomen. Luč je sčasoma postajala predvsem znamenje Kristusa in izraz veselja, češčenja ter slovesnosti. Nekaj, kar je imelo sprva tudi povsem praktično nalogo, je tako postajalo vedno bolj prepoznavno liturgično znamenje.
Sveča, ki sveti tako, da izgoreva
Toda simbolika sveče se ne konča pri svetlobi. Sveča ima še eno posebno lastnost: da bi lahko svetila, se mora njen vosek porabljati. Vosek se ob plamenu, ki daje svetlobo, počasi tali in sveča postaja vedno manjša. Prav zato je lahko tudi podoba darovanja. Sveča svetlobe ne zadržuje zase, ampak jo daje drugim in pri tem sama izgoreva.
Za kristjana lahko tako postane podoba Kristusa, ki se daruje za človeka, pa tudi povabilo, naj ga v tem posnema. Na to nas spominjajo tudi Jezusove besede učencem: "Vi ste luč sveta" (Mt 5,14). Kristjan torej ni poklican samo k temu, da Kristusovo luč sprejme, ampak da jo prinaša naprej.
"Prejmite Kristusovo luč"
Pri krstu se krstna sveča prižge ob velikonočni sveči. To ni naključje. Velikonočna sveča predstavlja vstalega Kristusa, zato prižig manjše sveče ob njej simbolno pokaže, od kod prihaja luč, ki jo prejme novokrščeni. Krstna sveča zato ni le lep spominek, ki ga po obredu pospravimo v omaro. Govori o novem življenju, ki ga kristjan prejme pri krstu, in o veri, za katero je poklican skrbeti.
Najmočnejša simbolika sveče pa se razkrije v velikonočni vigiliji, ki se začne v temi. Pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj in ob njem prižge veliko velikonočno svečo. Nato jo v temno cerkev prinese ob vzkliku: "Kristusova luč." Verniki ob njej postopoma prižigajo svoje sveče in prostor se počasi napolni s svetlobo. Gre za podobo velikonočnega sporočila: Kristus je vstal, smrt nima zadnje besede in tema ni premagala luči. Tudi v hvalnici velikonočni sveči, ki zazveni med velikonočno vigilijo, je omenjena sveča, ki je delo marljivih čebel.
Starček Simeon in blagoslavljanje sveč
Jezusa je kot luč opisal tudi starček Simeon. Ko sta Marija in Jožef štirideset dni po Jezusovem rojstvu prinesla otroka v tempelj, ga je Simeon vzel v naročje in Boga slavil, ker so njegove oči videle odrešenje. Jezusa je imenoval "luč v razsvetljenje poganov" (Lk 2,32). Prav na te besede se navezuje starodavni običaj blagoslavljanja sveč 2. februarja, na praznik Jezusovega darovanja v templju, svečnico.
Sveča je na prvi pogled zelo preprost predmet: vosek, stenj in majhen plamen. Toda prav v svoji preprostosti veliko pove. V temi je že majhen plamen dovolj, da vse spremeni. Ko boste naslednjič stopili v cerkev in zagledali prižgane sveče, jih ne spreglejte. So znamenje Božje navzočnosti – luči, ki je prišla in spremenila svet.
