Od bogatega mladeniča, ki je sanjal o viteški slavi, do svetnika, ki je izbral uboštvo, govoril o miru, ljubil stvarstvo in na svojem telesu nosil Kristusove rane
Le malo svetnikov je tako prepoznavnih kot sveti Frančišek Asiški. Tudi ljudje, ki o njegovem življenju ne vedo veliko, ga pogosto povezujejo z živalmi, naravo, mirom in preprostim življenjem. Toda za podobo skromnega redovnika, obdanega s pticami, se skriva precej bolj presenetljiva življenjska zgodba.
Frančišek ni odraščal v pomanjkanju. Kot sin premožnega trgovca je sanjal o viteštvu in slavi, nato pa se je njegovo življenje povsem obrnilo. Odpovedal se je bogastvu in položaju ter se odločil za radikalno življenje po evangeliju. Njegov zgled je pritegnil številne posnemovalce in iz skupnosti, ki je nastala okoli njega, so se skozi zgodovino razvile tri velike veje frančiškovskih redov: frančiškani, minoriti in kapucini.
Ob njegovem godu, ki ga praznujemo 4. oktobra, smo pobrskali po Aleteijinem arhivu in zbrali nekaj zgodb, ki nam svetnika iz Assisija pokažejo z različnih strani.
Bogatašev sin, ki je hotel postati vitez
Frančiškova mladost je bila precej drugačna od življenja, po katerem ga poznamo danes. Rodil se je konec 12. stoletja v Assisiju v premožni družini in si želel postati vitez. V vojaških podvigih je iskal čast in slavo.
Postopoma pa ga je vse bolj vleklo k drugačnemu življenju. Pomagal je ubogim in razdajal družinsko premoženje, kar je povzročilo hud spor z očetom. Nazadnje se je odpovedal vsemu, kar je od njega prejel – po izročilu celo obleki – in za svojega pravega Očeta izbral Boga.
Zakaj Frančiška povezujemo z živalmi?
Ptice, volk in druge živali skoraj neizogibno spremljajo upodobitve sv. Frančiška. Njegov odnos do stvarstva namreč ni bil le občudovanje lepe narave. V stvarstvu je prepoznaval delo istega Stvarnika, zato je o soncu, luni, vodi, ognju in drugih delih stvarstva govoril kot o bratih in sestrah.
Ena najbolj znanih zgodb govori o volku iz Gubbia, ki naj bi prebivalcem mesta povzročal velik strah. Frančišek naj bi se mu približal in z njim sklenil svojevrsten mir: volk ljudi ne bo več napadal, prebivalci pa mu bodo dajali hrano. Prav na Frančiškov god, 4. oktobra, obeležujemo tudi svetovni dan živali.
Sredi vojne je šel k muslimanskemu sultanu
Frančišek ni govoril o miru samo takrat, ko je bilo to preprosto.
Leta 1219, sredi pete križarske vojne, se je odpravil v Egipt in se srečal s sultanom Malekom al Kamilom. V času krvavih spopadov je bilo že samo takšno srečanje izjemno tvegano. Frančišek je kljub temu stopil pred muslimanskega vladarja. Dogodek je skozi stoletja postal eden najbolj znanih primerov njegovega prizadevanja za mir.
Znano "Frančiškovo molitev" je napisal nekdo drug
"Gospod, naredi me za orodje svojega miru." Te besede danes pozna skoraj ves krščanski svet in jih pogosto imenujemo molitev sv. Frančiška.
Toda obstaja zanimiva podrobnost: Frančišek je ni napisal.
Besedilo se je prvič pojavilo šele na začetku 20. stoletja v francoski reviji, avtor pa ni znan. Frančišku so jo začeli pripisovati pozneje, ker njeno sporočilo – prinašati ljubezen namesto sovraštva, odpuščanje namesto žalitev in upanje namesto obupa – tako dobro povzema njegovo duhovnost.
Na svojem telesu je nosil Kristusove rane
Eden najbolj skrivnostnih dogodkov Frančiškovega življenja se je zgodil leta 1224, dve leti pred njegovo smrtjo.
Umikal se je v samoto na goro La Verna, kjer je veliko molil in premišljeval o Kristusovem trpljenju. Med molitvijo je doživel videnje, nato pa so se na njegovem telesu pojavile rane, podobne Kristusovim ranam na križu – stigme. Na njegovih rokah, nogah in strani so ostale do smrti.
Dogodek je tako pomemben za frančiškansko tradicijo, da se spomin prejema Frančiškovih stigem praznuje posebej, 17. septembra.
Za seboj ni pustil bogastva, ampak nenavadno "oporoko"
Človek, ki se je odpovedal skoraj vsemu materialnemu premoženju, svojim bratom seveda ni mogel zapustiti denarja in posesti. Pred smrtjo pa jim je zapustil nekaj drugega.
V svoji oporoki se je Frančišek še enkrat ozrl na svojo pot ter brate spomnil na način življenja, h kateremu so bili poklicani. Njegove besede še danes ponujajo zelo konkretne spodbude za duhovno življenje: od odnosa do molitve in Cerkve do preprostosti ter zvestobe evangeliju.
Želel je biti pokopan na "Peklenskem griču"
Tudi zgodba Frančiškovega groba je nenavadna. Želel je biti pokopan na kraju zunaj Assisija, kjer so pokopavali na smrt obsojene in ki je bil zato znan kot Collis Inferni oziroma Peklenski grič.
Prav tam danes stoji veličastna bazilika sv. Frančiška Asiškega. Po postavitvi njenega temeljnega kamna je kraj dobil povsem drugačno ime: Collis Paradisi – Rajski grič. V spodnji baziliki je še danes kripta s Frančiškovimi posmrtnimi ostanki, v kompleksu pa hranijo tudi predmete, povezane z njegovim življenjem.
Svetnik, ki še vedno vznemirja
Frančiška je zelo lahko skrčiti na simpatičnega svetnika živali in narave. Toda njegova zgodba je veliko bolj kompleksna. Bil je človek, ki je bogastvo zamenjal za uboštvo, željo po viteški slavi za služenje, sredi vojne iskal pot do človeka na drugi strani in svojo vero živel tako radikalno, da je za seboj sprožil gibanje, ki je preživelo stoletja.
Morda prav zato njegove besede in zgodbe še vedno nagovarjajo. Njegova preprostost namreč ni pomenila umika pred svetom, ampak zelo konkreten način življenja v njem: manj imeti, bolj ljubiti, iskati mir in v stvarstvu prepoznavati Božji dar.
