Te dni v kino prihaja igrano-dokumentarni film z naslovom Presveto Srce – Njegovemu kraljestvu ne bo konca
"Svet umira, ker ne ve, da je ljubljen." Stavek ob koncu filma povzema njegovo osrednje sporočilo. Dokumentarno-igrani film Sabrine in Stevena J. Gunnella ne govori le o zgodovini češčenja Presvetega Srca Jezusovega, temveč predvsem o človekovem hrepenenju po ljubezni, ki ga lahko poteši le Bog.
Zgodbe, povezane z enim krajem
Zgodba gledalca popelje v Paray-le-Monial v Franciji, kjer je redovnica Marjeta Marija Alakok v 17. stoletju doživela Jezusova prikazovanja. Igrani prizori njenih videnj se prepletajo s pričevanji ljudi, ki jih s tem krajem povezuje izkušnja Božje bližine. Med njimi so Louis na invalidskem vozičku, nogometašica Zoé, glasbenik, ki je začel slaviti, zakonca, ki sta po duhovnih vajah začela skupaj živeti iz vere, ter Rodrigue, nekdanji ulični preprodajalec drog, ki je postal specialni pedagog. Različne usode združuje spoznanje, da se je Jezus vsakega dotaknil v njegovi ranjenosti in mu pokazal, da je ljubljen.
Srce v podobi, zvoku in evharistiji
Takšna zgradba učinkovito poveže dogodke izpred 350 let z življenjem danes. Film, za katerega slovensko izvedbo je poskrbela Založba Emanuel, ni zgolj zgodovinska predstavitev katoliške pobožnosti, ampak pričevanje, ki želi pokazati, kaj Srce Jezusovo pomeni danes. Prehodi med izjavami pričevalcev in igranimi prizori so domiselni. Ko pripovedovalec izreče pomembno misel, film njegov obraz zamenja s kratko uprizoritvijo povedanega, da besede dobijo podobo in večjo težo.
Igrani prizori so posneti v skrbno oblikovani, topli svetlobi, vizualni učinki pa so dovolj prepričljivi, da nadnaravnega ne spremenijo v ceneno oziroma "pocukrano" senzacijo. Igralci svoje vloge odigrajo dobro in zadržano. Film ne stavi na igralske presežke, saj v ospredju ostaja vsebina pričevanj. Prav tako je montaža čista in večinoma omogoča razmislek o tem, kako so kadri med seboj povezani.
Pomemben del vzdušja je skrivnostna glasba z godali, zborom in zvočnimi učinki, ki pogosto posnemajo bitje srca. Glasba nakaže tudi ozadje tistega, ki v določenem delu filma pričuje, in pomaga prehajati med njegovim notranjim svetom ter uprizorjenimi dogodki. Tako se motiv srca dejansko vrača v vsebini in zvoku.
Film jasno predstavi tudi povezavo med Jezusovim Srcem in evharistijo. Prizori zadnje večerje, razlaga svete maše in evharistični čudeži gledalcu približajo pomen hostije kot Kristusove resnične navzočnosti. Ta razlagalna plat omogoča, da lahko filmu sledi tudi nekdo, ki katoliške vere ne pozna dobro. Pričevanja pa preprečujejo, da bi razlaga učinkovala zgolj kot verski pouk, saj teorija vedno dobi konkretno človeško zgodbo.

Ko ritem popusti, sporočilo ostane
Ena redkih pomanjkljivosti filma je ritem. Posamezne zgodbe so iskrene, vendar jih je veliko. Film večkrat doseže točko, ki deluje kot naraven zaključek, nato pa z novim pričevanjem odpre še eno poglavje. Ti prehodi niso vedno dovolj gladki, zato lahko gledalec večkrat dobi občutek, da se je film že končal. Zaradi tega 92-minutna pripoved ponekod ne teče ravno gladko.
Zaključek poveže včasih na videz ločene zgodbe. Vrne se k sv. Marjeti Mariji, vsem pričevalcem in Kristusovi ljubezni, ki je navzoča skozi film. Eno od sporočil, ki ga lahko gledalec zazna, je, da svet išče ljubezen na številnih krajih, ne da bi vedno prepoznal njen izvir. Gledalec je povabljen, da o filmu ne presoja le kot o dokumentarcu, ampak tudi kot o vprašanju, naslovljenem nanj.
Kje si lahko ogledate film?
6. 10. 2026 ob 19.00
Premiera v Ljubljani (Odiseja)
(od 15. 10. redno predvajanje)
Maribor
13. 10. 2026 ob 19.00
Premiera v Mariboru (Maribox)
(od 15. 10. dalje redno predvajanje)
Več projekcij:
Art kino Odeon Izola, 22. 10. 2026 ob 19.00
Kino Ajdovščina, 24. 10. 2026 ob 20.00
Delavski dom Trbovlje, 28. 10. 2026 ob 9.00
Kulturni dom Slovenj Gradec, 3. 11. 2026 ob 19.00
Filmsko gledališče Idrija, 6. 11. 2026 ob 19.00
Kino Šmarje, 8. 11. 2026 ob 17.00
Povabilo k odkritju ljubezni
Film Presveto Srce je priložnost predvsem za verne, ki želijo svojo vero poživiti in jo živeti bolj goreče. Zaradi jasne razlage, človeških zgodb in dostopnega pripovedovanja pa lahko nagovori tudi tiste, ki v cerkev ne zahajajo ali šele iščejo nekaj večjega, kar jim bo dalo smisel. Film je, čeprav ne gre za največjo uspešnico, najbolje gledati z odprtostjo in pripravljenostjo na razmislek o lastnem odnosu z Bogom. Morda tedaj sklepni stavek ne ostane le lepa misel, ampak postane povabilo, da človek odkrije, da je ljubljen.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.











