Pojdi na glavno vsebino

Dve bolezni in vera, ki Mojci daje moč: “Bog je želel, da še živim”

8 min branja
mojca kolaric

Avtor: Foto Kuki

-

Pobegnila je iz samostana, premagala raka, hrabro se bojuje z multiplo sklerozo in skrbi za svojo družino ter se predano bojuje za življenje. Intervju z Mojco Kolarič

Deli članek :

Mojca Kolarič je poročena 12 let, mama štirih hčera, še dva otroka imata z možem v nebesih. Eden od njiju je Mojci tudi rešil življenje. O svoji življenjski poti je nesojena redovnica spregovorila tudi za Aleteio. 

Povejte mi, zakaj se zdajle ne pogovarjam z redovnico?
Zato, ker sem pobegnila iz samostana. (smeh) Malo za šalo, malo pa zares. Kako naj začnem … Nisem imela te sreče kot marsikdo, ki že v mladosti ve, kaj si želi v življenju početi. Od malega se spomnim, da nikoli nisem imela želje, da bi se poročila ali pa imela otroke. Vedno je bilo vse drugo na prvem mestu. Ko sem se spreobrnila in spoznala Boga, sem si rekla: v redu, mogoče pa me On kliče v redovno življenje. Zdi se mi, da sem iskalka poslanstva, odkar se zavedam.

Bila sem že marsikje, tudi pri šolskih sestrah in v skupnosti Cenacolo v Italiji. Življenje v skupnosti je zahtevno, tudi z vidika odnosov. Ker mi je vedno nekaj manjkalo, sem mislila, da imam pač težave z odnosi, z življenjem v večji skupnosti.

Sestre so me imele zelo rade, to moram poudariti, in me imajo še vedno. Še zdaj imamo lepe odnose. Ampak neki dan, bilo je ravno na god bl. Antona Martina Slomška, res nisem zmogla drugače, kot da sem pobegnila. Bilo mi je tako težko … Ves dan sem jokala in si rekla: ne zmorem več. Poklicala sem mamo in ji naročila, naj pride pome.

Torej, nekatere pobegnejo izpred oltarja, vi ste pa iz samostana.
Ja, tako. (smeh)

Ampak ... Potem sem rekla: "Gospod, glej, ne vem, kaj želiš od mene. Če želiš, da se poročim, sprejmem, a pomagaj mi najti moža." Bila sem že starejša, 35, 36 let. Molila sem devetdnevnico k sv. Jožefu. V tistem obdobju sem živela notranjo svobodo: da, Gospod, karkoli želiš, bom sprejela.

In res mi je poslal moža z enakimi vrednotami, vero, kar je zame najpomembnejše. Prepričana sem, da mi ga je "zrihtal" sveti Jožef. Tudi on je iskal svojo pot, ima zdravstvene težave, razmišljal je o duhovništvu, razločeval. Poznala sva se že od prej, nato sva začela iskati skupno pot.

Od dvomov in enega ter iskanja do tega, da sta oče in mama šestih otrok, od tega so štirje na zemlji. V življenju pa ste doživeli že marsikaj. V intervjuju za Iskrene ste res čudovito pričevali o vaši bolezni, o raku gestacijske vrečke, ki je prišel skorajda vzporedno z nosečnostjo. To nekako doživljate kot milost. Da ste se morali posloviti od otroka, še vedno pa ohranili življenje. Lahko podrobneje razložite?
Dobesedno tako, kot ste rekli. Še zdaj se včasih sprašujem, ali se je to zares zgodilo. Zdravniki so mi rekli, da je to primer, ki ga še niso videli ali o njem prebrali. Pa imam eno boljših ginekologinj, po mojem mnenju tudi v Sloveniji. Ja, to res doživljam kot milost. Čeprav mi je bilo neskončno hudo za otroka. Ampak hkrati čutim, da si je Gospod dobesedno želel, da živim, in je na tak način "uporabil" otroka, da mi reši življenje. Torej, otrok se je ugnezdil na tisto bulico, ki je, predvidevajo, ostala od spontanega splava, ki sem ga imela eno leto prej. Tako so sploh odkrili mojo bolezen.

mojca kolaric
S kvartetom hčerk

Onkolog mi je pozneje priznal, da je to najhujši, najbolj agresiven rak. Navadno ga odkrijejo šele, ko je že razširjen po vsem telesu. Pri meni pa so ga že v začetni fazi. Že to je čudežno, je dejal. Neverjetno je tudi, da se je stanje zelo izboljšalo že po prvi kemoterapiji (skupaj sem imela šest sklopov, med katerimi se tudi multipla skleroza ni bistveno poslabšala). Vse to mi je znamenje, da je Bog res želel, da še živim. Dnevno se zahvaljujem, da je tako.

Kako ste kljub dvema boleznima in drugim tegobam še nasmejani in širite veselje okrog sebe?
Trudim se. Seveda pa pridejo slabi dnevi. Z vami bi delila eno stvar. Ko sem privolila, da bom pomagala pri promociji filma Presveto srce, me je ta zelo prevzel. Zaželela sem si, da bi z družino poromali v Paray-le-Monial (tam je delovala redovnica Marjeta Marija Alakok, ki je imela videnja Jezusa, op. a.). Bila sem v dvomih, ampak so se finance uredile in smo lahko šli. Strah me je bilo tudi zaradi zdravja, saj vročina pogosto poslabša multiplo sklerozo.

mojca kolaric
V kapeli prikazovanja v Paray-le-Monialu

A želela sem občutiti to, kar prinaša ta kraj, da bom za film lahko delala z večjo gorečnostjo. Ko sem prišla tja, sem se dan za dnem počutila dobro, tudi za molitev sem prosila. Brali smo svetopisemske odlomke, za katere se je zdelo, da so namenjeni prav meni. Po tem romanju nisem več tako utrujena. Mi je Gospod dal milost, da lahko delam za film? Ali sem ozdravljena multiple skleroze? Ne vem, ker še nisem bila na pregledu.

Doletelo vas je pa še nekaj drugega …
Konec avgusta pa je mož zbolel, imel je vnetje žolčnika in je moral nujno na operacijo. Na začetku šolskega leta sem ostala sama, s štirimi puncami, z vsemi dejavnostmi, s filmom, s šolo in drugimi obvezami ter poskrbeti še za moža. Teden dni ni mogel nič. A mi je uspelo. Gospod mi je sporočil: res sem ti podaril milost, da lahko zdaj to delaš. Vesela sem, da lahko rečem: Gospod, hvala ti.

Kaj se vas je pa tudi sicer pri filmu najbolj dotaknilo?
Močna pričevanja. Dotaknilo se me je, kako Bog res išče vsakega človeka, da bi ga pripeljal k sebi, ne glede na to, kje je. Športnik, odvisnik, zakonec s stisko … Vse to se me je dotikalo. Ta Božja ljubezen, ki ne izključuje, ampak do konca išče človeka. Bog odpušča vse, moramo pa tudi mi pri tem narediti svoj delež. Bog ljubi človeka do konca, da bi ga našel. V Jezusovem Srcu je prostor za vsakega človeka. 

Kako bi spodbudili ljudi, da bi bolj zajemali milost prvih petkov, ki so posvečeni Jezusovemu srcu?
Meni se zdi pomembna najprej ta odprtost, da res doživiš oziroma verjameš v to ljubezen, ki priteka iz Jezusovega srca. To je bistvo. Jezusovo srce je bistvo krščanstva, ker iz njegovega srca pritekajo vse milosti. Obstaja nek delež, ki ga moramo narediti mi. Recimo jaz Gospodu posvetim prve petke, grem k spovedi, grem k sveti maši in k obhajilu. In hkrati prosim za odprto srce. Ker če ti nekaj narediš, pa zraven ne odpreš srca, bo Bog težko vstopil.

mojca kolaric
Film Presveto srce se je je globoko dotaknil

Včasih se sprašujem, zakaj sem bila ravno jaz izbrana za ta film. Ena od sodelujočih v filmu reče: "Bog vedno znova išče tiste, ki so se mu kdaj posvetili." Jaz sem pred leti naredila to posvetitev Jezusovemu srcu in opravila pobožnost devetih prvih petkov. Nato sem to duhovnost dala malo na stran. Zdaj pa me je Bog spet poklical prek tega filma.

Kaj vam pomenijo pohodi za življenje, pri katerih sodelujete? Kaj čutite ob tej vključenosti?
Ob pomoči pri pohodih za življenje sem res začela doživljati, kako je to pomembno, da se borimo za nerojeno življenje. Ker kdo se bo, če se ne bomo mi? Ker ti otroci nimajo glasu, moramo mi postati njihov glas. To me je vse bolj nagovarjalo. Vsako leto znova, moram priznati, sem se morala odločiti, ker je vseeno to tudi velik zalogaj. Vedno so nasprotovanja.

Ampak ko pomislim na vse milosti, ki jih dobimo v zameno, si rečem: da, vredno je. Ker moramo ozaveščati ljudi. Ko sem tudi sama izgubila otroka v spontanem splavu, pa sem se še bolj zavedala, kaj to pomeni. Res mi je bilo tako hudo, da si ne znam predstavljati, kako mora biti težko šele mami, ki to naredi zavestno. Verjamem, da jih večina to stori zato, ker so v stiski. Telo nekaj izgubi, hormoni in psiha odreagirajo. Ženske to bolečino, stisko lahko nosijo do konca življenja.

S tem imate tudi osebno izkušnjo …
Moja stara mama je imela šest ali sedem otrok. Nikoli nismo vedeli, da je imela en splav. In šele ko je bila bolna, že v postelji, je to povedala moji mami. Dedek jo je prisilil, ker je rekel, da ne bo toliko otrok pri hiši. Kljub temu, da je šla k spovedi, da je obžalovala, da se je pokesala, si do smrti ni mogla odpustiti, da je to naredila. To bolečino je v sebi nosila vsa leta. Bila je taka dobra duša, vsi smo jo imeli radi. Vseeno pa je bila v njej neka grenkoba.

Danes smo vseeno že toliko ozaveščeni, da se lahko govori o tem, da lahko poiščeš pomoč. Oboji so žrtve, tako otroci kot mame, ki naredijo splav.