Spoznajte Roberta, ki v družinskem življenju, slavljenju in bratovščini Exodus išče pot k Bogu
Robert Koprivnik iz Selnice ob Dravi je mož, oče petih otrok, programer, glasbenik in član slavilne skupnosti Sveti, v kateri sodeluje s petjem in tolkali. Že več let je tudi del bratovščine Exodus, ki ga spodbuja k vztrajnosti, spreminjanju navad in rasti v veri. Z ženo Mirjam imata zanimivo pot vere. O tej poti, o očetovstvu, zakonu, slavljenju in iskanju Boga sredi vsakdanjega življenja je Robi, kot ga kličejo bližnji, spregovoril v tokratni epizodi Moških skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Zdi se mi, da vedno bolje. Kot študent sem imel vedno občutek, da imam premalo časa zase, zdaj pa gledam nazaj in vidim, da sem ga imel veliko, pa ga nisem znal izkoristiti.
Imam pa tudi nekaj takšnih interesov, recimo glasbo in družabne igre, ki so združljivi z otroki, če le nisem preveč zahteven in jim omogočim, da se vključijo letom primerno.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Sicer ni izključno moška stvar, ampak se mi zdi, da se je marsikomu težko spremeniti oziroma sprejeti dejstvo, da nečesa ne dela prav ali pa da bi bilo bolje drugače. Imam občutek, da mi to dobro uspeva. Verjetno sem tudi v takšnem obdobju, ko me v to silijo okoliščine in odgovornosti, ampak sem tega vesel.
Najprej mi pade na misel, da sem v najinem zakonu in pri vzgoji otrok jaz tisti, ki govori "pazi to, pazi ono". Ne vem, če je to preseganje, se mi pa zdi, da to "vlogo" ponavadi prevzamejo mame. :)
Kako razvajate svojo ženo? Kako ji stojite ob strani in kdaj to najbolj ceni?
Uff, težko vprašanje. Nenamenoma sledim stari modrosti, da na začetku ne smeš pokazati vsega, kar znaš, da lahko potem opazi in ceni mojo rast ter vsako spremembo na bolje. :)
Drugače pa se mi zdi, da sva trenutno v obdobju, ko ni nekega pretiranega razvajanja in več šteje to, da skupaj hodiva po isti poti, da sva usklajena v veri, vrednotah, vzgoji. Imava tudi to srečo, da imava ob večerih velikokrat nekaj časa za naju.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Ker me presega. Večkrat si mislim, da bi bil še danes ujet v nekih starih vzorcih, navadah, razvadah, če ne bi imel družine.
Pa večkrat se zavem, kako potrpežljiv je z menoj Nebeški Oče, ko vidim, kako težko sem jaz potrpežljiv z otroki.
Z ženo imata zanimivo pot vere – bila sta katoličana, nato sta se pridružila protestantski cerkvi, potem pa se ponovno poročila v katoliški Cerkvi, kjer z družino ostajata. Kaj je za vas na koncu dalo katoliški Cerkvi piko na i?
Pri protestantih naju je predvsem pritegnila njihova ljubezen do Svetega pisma in kako preprosto znajo oznaniti bistvo evangelija: da potrebujemo rešitev in da je Jezus edini, ki nam jo ponuja. Hvaležna sva za to pot in da sva v času iskanja našla tako živo skupnost, ki naju je vedno usmerjala k Jezusu. Tudi poročila sva se najprej v tej skupnosti, šele pozneje v katoliški.

Nazaj v katoliško Cerkev sta naju pripeljala predvsem vprašanje avtoritete in evharistija.
Pri nas je kritičnega dialoga in debat med protestanti in katoličani bolj malo, zato sva veliko izvedela na internetu, prek YouTube debat iz Amerike in po svetu. Zgodbe Scotta Hahna in drugih spreobrnjencev, kateheze Fr. Mikea Schmitza, apologeti, kot sta Trent Horn in Matt Fradd.
Ne bi rekel, da sva iskala, kaj je za naju – oba prehoda, k protestantom in nazaj, sta bila kar neugodna – ampak predvsem, kaj je Jezus imel v mislih, ko je ustanovil Cerkev.
V bistvu je bil ta proces nekakšen "verouk" za naju.
Ste tudi aktivni pri slavilni skupnosti Sveti, pri kateri pojete in igrate tolkala. Kaj vam pomeni slavljenje in kako vpliva na vas?
Slavljenje dojemam kot način molitve. Saj poznamo rek "Kdor poje dvakrat moli". Ne bi rekel, da je petje kaj več kot tiha molitev, ima pa svoj čar. Nabor besedil, tujih in slovenskih, je tudi vsako leto večji in podobno kot s Svetim pismom, za katerega večina pesmi črpa, se te v nekem obdobju nek verz dotakne, v drugem pa ne. Včasih nimam besed za molitev, pa najdem ali se spomnim pesmi, ki govori točno to, kar bi rad Bogu povedal, priznal, ga prosil.
Še posebej pa mi je všeč, ko je pri maši ali adoraciji prisotna glasba, ki poudari, kaj se dogaja na oltarju in pomaga, da globlje doživimo tisti trenutek.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ponižnosti, iskrenosti oziroma poštenosti, skromnosti.
Vsi, tudi jaz, bi imeli več. Če ni striktno prepovedano, bi izkoristili vse možne luknje v zakonih, pa res nam je težko narediti korak nazaj in priznati, da mogoče nimamo prav, da mogoče kdo drug bolje ve.
Z ženo sta se poročila zelo mlada. Zakaj bi nekomu priporočali, da se čim prej poroči in ima otroke?
Poročila sva se pri 21 letih, skupaj pa sva od 16. leta in se nama je zdelo, da je to že itak zelo dolga doba. Na srečo sva takrat bila del evangelijske Cerkve, kjer so naju k poroki tudi spodbujali in sva imela zato tudi več poguma.
Ponavadi sem na to vprašanje odgovoril: "Zakaj pa ne?" Pripravljen nikoli ne boš, isto kot za otroke. Če sta partnerja že nekaj časa skupaj in imata usklajene vrednote in vizijo za prihodnost, kar je skoraj najpomembnejše, je to to. Drugače pa lahko na tem aktivno delata.
Tukaj res priporočam pripravo na zakon. Ne zato, ker je to nekaj, kar se "mora", ampak, ker se res želita prepričati, da sta za to. In če je treba kaj razčistiti, pozdraviti, uskladiti, je super to začeti že pred poroko, ker poroka sama teh stvari ne uredi.
Mogoče kdo reče: "Moram zaključiti šolo in najti službo." Zakaj? Se strinjam, da je modro nek osnovni finančni okvir zagotoviti, ne nujno za zakonca, ampak za otroke, ki jih je v zakonu pričakovati. Ampak ali je končana fakulteta in zagotovljena služba edini način? So štipendije, različne oblike študentskega dela, pa tudi nekateri študentski domovi, ki imajo stanovanja za družine.
Po drugi strani pa, če hočeš, si lahko tudi ob končanem faksu, zagotovljeni službi, avtu in stanovanju še vedno najdeš izgovore, da za poroko pa še res ni čas.
Nagovarja me misel, ki sem jo pred nekaj leti slišal ob pričevanju nekega mladega para. Ko so se njuni vrstniki poročali v starosti 30 in več let, sta onadva že skoraj deset let prejemala milosti po zakramentu svetega zakona.
In če koga še vedno skrbijo finance, lahko naredi poročno slavje za 10 ali 20 let poroke. :)

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
"Najbolj" je močna beseda. Na misel mi pride, kako sem se na svoji poti vere nekje ob koncu osnovne šole odločil, da bom verjel temu, kar molim, govorim, izrekam, tudi če ne razumem. Pozneje, v srednji šoli, sem si ob vseh dvomih o katolištvu rekel, da bom molil in govoril samo to, kar zares verjamem.
Ko gledam nazaj, se mi zdi, da zrel odnos do Boga zajema oboje. Potrebujem neko prepričanost, da Bog obstaja, da me ima rad, da mu lahko zaupam. Ko pa mu zaupam, lahko verjamem njegovi besedi, njegovemu nauku, njegovi Cerkvi, tudi ko ne razumem. In tudi ko je v nasprotju s kakšnim mojim drugim, do tedaj neutemeljenim prepričanjem.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Vesel sem, da sva del zakonske skupine, družinske kateheze, da gremo kdaj na kakšne duhovne vaje. Najbolj mi pa pomaga bratovščina Exodus. Zadnjih šest let sem član ene ali druge skupine. S tem sem počasi začel krepiti svojo duhovnost in posledično tudi delati na sebi, odnosih, spreminjanju navad. Zadnja tri leta imamo redno skupino, ki se tudi tedensko srečuje.
Sicer se marsikdo ustraši, ker je toliko zahtev in je pretežko, ampak skozi čas vidim, da tudi če mi le desetodstotno uspe slediti tistemu, kar program predpisuje, lahko pogledam nazaj in vidim, da sem boljši mož, oče, človek, kot sem bil prejšnje leto. Pa tudi v tem, da priznam, da ne zmorem vsega in da nimam dovolj močne volje za mrzle tuše (smeh), urim ta vzgib ponižnosti: "Ne zmorem Bog, pomagaj! Ti naredi iz tega najboljše."
V vsakem primeru pa priporočam vsakemu kristjanu, da se vključi v neko skupnost, v kateri lahko raste bližje Bogu. Še posebej, če se tam čuti izzvanega k spremembi nečesa v svojem življenju.











