Pojdi na glavno vsebino

Na odru navdušuje že 35 let: “Največja nagrada je, da lahko igram”

7 min branja
Darja Reichman

Avtor: Fotografija je last Darje Reichman

"Če dobiš nagrado, se je veseli, če pa je ne dobiš, ne bodi razočaran, ker ne eno ne drugo ne more in ne sme biti edino merilo za tvoje delo," meni igralka, ki jo v življenju in na odru vodi radovednost

Deli članek :

Darja Reichman je v 35 letih ustvarila že skoraj 120 vlog. Pravi, da je imela vedno veliko srečo z njimi. Njen široki igralski razpon in luciden umetniški izraz oživljata like, ki jo uvrščajo med vrhunske ustvarjalke. Prvakinja Prešernovega gledališča Kranj je iskreno predana svojemu poklicu. Zasebno je skrbna in ljubeča hči, mama ter partnerica. In odlična sogovornica.

Plaha deklica, potopljena v svoj svet

Hči vrhunske slovenske ilustratorke Jelke Reichman, s katero so rasle generacije mladih bralcev, je imela lepo in mirno otroštvo, prežeto z ljubeznijo. Pravi, da je bila do vstopa v šolo plaha deklica, pogosto potopljena v svoj domišljijski svet. "Čeprav sem bila zelo rada sama, sem po drugi strani uživala v družbi vrstnikov. Sicer pa mi je bilo najlepše, ko sem v kotu domačega vrta brala knjige," se spominja.

Zanimanje za poklic igralke se je v njej prebudilo šele v četrtem letniku gimnazije. "Ko smo pri dramskem krožku pripravljali predstavo Grenki sadeži pravice," pove. Prijavila se je na sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, se čez čas ustrašila in z izpitov odjavila. Nato se je vpisala na študij slovenščine in nemščine ter vmes obiskovala tudi predavanja iz primerjalne književnosti.

Ko se je nekega dne vračala s predavanj, jo je prešinilo, da ji bo žal, če vendarle ne poskusi sreče na sprejemnih izpitih za igro. Da se je prijavila, je zaupala le prijateljici. Ta je tudi preverila rezultate na oglasni deski na akademiji. In ji sporočila, da je bila sprejeta. "Če mi ne bi uspelo, jih ne bi šla znova delat," pove Darja.

Čas na akademiji

Prvo leto na akademiji se je počutila precej negotovo. "Nikakor nisem našla svojega mesta. Bilo je kar mučno obdobje," prizna. Ko je v drugem letniku v tretjem semestru dobila za profesorja Borisa Cavazzo, se je, kot pravi, sprostila. "Zaživela sem," je slikovita. Predvsem Dušan Mlakar, ki je bil njen profesor od četrtega semestra pa do konca študija, ji je predal dragocena znanja. "Bil mi je pravi gledališki oče. Pozneje me je tudi večkrat zasedel v svojih projektih, v lepih in velikih vlogah," pripoveduje. "Barbara Hieng Samobor, ki je bila takrat mlada asistentka, mi je prav tako predala ključne nasvete za življenje in igro," dodaja.

Na akademiji je stkala močna prijateljstva, nekatera med njimi ostajajo še danes. "Lučka Počkaj in Bernarda Oman, ki sicer ni bila moja sošolka, kolegici sva postali, ko sem prišla v Prešernovo gledališče, sta moji najboljši prijateljici. V letniku je bila tudi Maja Aduša Vidmar, s katero imava prav poseben odnos, zdaj sicer bolj na daljavo, a ga čutim kot močnega. Sošolca sta bila tudi Borut Veselko in Dario Varga, pa režiserki in režiserja Katja Pegan in Mateja Koležnik ter Jaša Jamnik in Aleksander Jurc." Prizna, da ji je akademija dala zelo veliko. "Bila je moja odskočna deska."

Julija in Borštnikova nagrada

Vrhunske gledališke vloge Darja Reichman ustvarja v teatru, filmu in televizijskih nadaljevankah. Trudi se, da je vloge ne obtežijo in ji ne krojijo življenja. Trenutno v Kranju ustvarja predstavo Kako se naučiti dvojine, avtoric Simone Hamer in Anđelke Nikolić, v režiji slednje. Govori o jeziku, glavnem integracijskem izzivu za tujce. "V ekipi nas je pet; mlada gosta (Sara Gorše in Matej Zemljič) in trije iz Prešernovega gledališča (Vesna Slapar, Miha Rodman in jaz). Premiera je bila v teh dneh. Nato me čaka študij Changes, sodobne nemške avtorice Maje Zade, v režiji Jana Krmelja in v koprodukciji s SNG Dramo. Januarja pa začnemo delati predstavo Pot po istoimenski knjigi Nejca Zaplotnika, ki jo bo režirala Mateja Kokolj. Zdi se mi zanimiva in pomembna tematika za naš teater in tudi za vso Slovenijo, saj so gore in alpinizem pomemben del naše nacionalne identitete," meni igralka. V novi sezoni pa jo čakajo tudi ponovitve starih predstav.

Darja je za svoje vloge prejela več nagrad. Med drugim je bila lani za vlogo v Boju na požiralniku nagrajena z nagrado julija in Borštnikovo nagrado. Nagrad in priznanj je vedno zelo vesela. "Vendar je zame največja nagrada že to, da lahko igram. Moram pa poudariti še nekaj; če dobiš nagrado, se je veseli, če pa je ne dobiš, ne bodi razočaran, ker ne eno ne drugo ne more in ne sme biti edino merilo za tvoje delo."

Pomembno se je dotakniti gledalca

Vprašam, ali obstaja kakšna ultimativna vloga, ki bi si jo želela. In pove, da je ustvarila že veliko dobrih, velikih in zahtevnih vlog, zato niti nima več nekih posebnih želja. Bolj je radovedna, kaj ji bo še namenjeno. "Če bo to vloga iz klasičnega repertoarja, ne bom imela nič proti, so pa te zadnje čase redkost, saj je gledališka produkcija usmerjena v sodobnejše izzive in avtorske projekte, v katerih prav tako uživam," poudari. Želi si kake dobre filmske vloge. Pravi, da je hvaležna, ker je lahko delala z veliko različnimi režiserji, tudi zelo zahtevnimi, ki so jo veliko naučili.

Večino projektov pa zadnje čase soustvarja z mladimi kolegi. "Učimo se drug od drugega. Mladi imajo izjemne ideje, so prodorni v ustvarjanju in razmišljanju, kar me vedno znova fascinira." Ker jo običajno angažirajo za zahtevnejše in kompleksnejše vloge, bi si želela upodobiti tudi kak lahkotnejši, morda komedijski lik. "Vendar ne plehkega. Sicer pa me bolj kot vloga zanima tema in to, kako se z njo dotaknemo gledalca," prizna.

Darja Reichman

"Z mamo skrbiva druga za drugo"

Z mamo Jelko sta zelo povezani. "Imava lep odnos. Včasih se sicer zdi, da sem jaz mama in ona moja hči," se nasmehne Darja. "Skrbiva druga za drugo, se pa tudi skregava. Zdaj, ko je starejša, jo čutim kot krhko … Čeprav je še zelo pri močeh, čutim, da jo moram še posebej čuvati," nadaljuje.

"Pred kratkim je izšla nova čudovita slikanica Mišek in miška avtorice Anje Štefan z maminimi ilustracijami. Zelo smo jo spodbujali, oče, brat in jaz, da se je udeležila novinarske konference ob izidu. Risanje je njeno življenje, zato ji večkrat rečem, naj riše, dokler lahko," pripoveduje o svoji 87-letni mami. "Dolgo je kot ilustratorka živela v svojem pravljičnem svetu. Zadnje čase pa se sooča z realnostjo, ki ni ravno lepa, je neizprosen del našega življenja, in jo precej težko sprejema, zato potrebuje malo več podpore," je iskrena igralka, ki meni, da po svoji mami ni podedovala daru za risanje. "Sem pa po njej podedovala strast do svojega poklica."

Tudi sama je mama odraslemu sinu Jušu. Zanj si želi, da bi iz svoje ranljivosti in empatičnosti črpal moč za življenje. "Da bi se znal soočati s preprekami, se z njimi spopasti in nato iti dalje," razmišlja. Svojim željam zanj dodaja tudi to, da bi v življenju našel svojo strast v poklicu in hobijih. "Mislim, da mu vse to že prav lepo uspeva," sklene.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.