V teh dneh lahko na vsakem koraku naletimo na kakšnega okostnjaka. Nekaterim ljudem to povzroča precejšnje nelagodje
Med manj strašljivimi okraski za noč čarovnic, ki si jih je marsikdo omislil v zadnjih letih, so tudi okostnjaki: nekateri čisto majhni, drugi ogromni kot hrast na sosedovem vrtu. Večinoma gre za preprosta okostja, ki prikazujejo običajno človeško ogrodje, nekatera pa so nekoliko bolj strašljiva, zasnovana tako, da prestrašijo otroke.
Gre za zanimiv pojav, ki nakazuje, da naj bi bili okostnjaki strašljivi in da naj bi nas njihova navzočnost spominjala na srhljivo vzdušje, ki naj bi ga vzbujala noč čarovnic. Toda, ali bi se morali kristjani zares bati okostnjakov? Kaj je na njih tako strašljivega?
Okostnjaki in smrt
Glavni razlog, zakaj okostnjake povezujemo z nočjo čarovnic, je njihova povezava s smrtjo: človeško okostje je nekaj nenaravnega, saj pomeni, da je nekdo umrl in so drugi deli njegovega telesa razpadli.
Nekaterim se to zdi strašljivo samo po sebi, saj nas podzavestno spominja na lastno smrt. Ko zagledamo okostnjaka, se vedno znova zavemo, da je življenje kratko in da bodo nekoč tudi od nas ostale le še kosti.
To je lahko zastrašujoča stvarnost, saj mnogim izmed nas ni všeč dejstvo, da bomo nekoč umrli. Znanost še ni dognala, kaj se zgodi po smrti oziroma kje bomo končali.
To je eden izmed razlogov, zakaj številni razvijalci umetne inteligence upajo, da bodo lahko čez nekaj let svojo zavest prenesli v robota. Ne želijo, da bi se njihovo življenje končalo, in upajo, da bodo na zemlji dosegli nekakšno "nesmrtnost".
Kristjani imamo morda podobne strahove pred smrtjo, kljub temu pa bi morali nanjo gledati z upanjem.
Na koncu avtobiografije sv. Terezije Deteta Jezusa z naslovom Povest duše najdemo nekaj spominov njenih sosester. Z nekaterimi izmed njih se je takole pogovarjala o smrti:
"Ne vemo še, zaradi katere bolezni boš umrla … " "Ampak," je odgovorila, "umrla bom zaradi smrti! Ali ni Bog Adamu povedal, da bo nekega dne 'gotovo umrl'?"
"Torej bo smrt kar prišla in te odvedla stran?"
– "Ne, ne smrt, pač pa dobri Bog. Smrt ni, kot nam prikazujejo podobe, nekakšna prikazen ali grozljiv duh. Katekizem pravi, da gre za ločitev duše in telesa – nič več! In jaz se ne bojim ločitve, ki me bo za vedno združila z Bogom."
Trdno je verjela, da jo bo smrt združila in ne ločila. Vodila bo v večno združitev z Bogom.
V številnih pogledih bi se morali smrti veseliti, v njej videti vrata v življenje, ki se nikoli ne bo končalo.
Nekateri svetniki in posamezniki so imeli človeške lobanje celo na svojih pisalnih mizah: te so jih spominjale na smrt, ta spomin pa je nato oblikoval njihovo vsakdanje ravnanje.
Okostnjaki danes sicer pogosto služijo kot okras za noč čarovnic, namenjen strašenju ljudi, toda kristjane bi moralo okostje, ki ga morda vidimo na sosedovem vrtu, spomniti na našo prihodnost.
Ali kot je dejala sv. Terezija: ob koncu življenja nas ne bo poiskala smrt, temveč "dobri Bog", ki nas bo za vso večnost sprejel v svoje ljubeče naročje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.












