"Pacient mora razumeti, da sva v njegovo zdravje vključena dva. V mojo ambulanto ni prišel le 'uveljavljat reklamacijo'"

Žiga Kovačič je mož, oče, prijatelj in zdravnik specialist maksilofacialne kirurgije. Velik del njegovega življenja je oblikovalo skavtstvo. Aktiven skavt je bil kar 27 let, med drugim je bil tudi skavtski načelnik. Zanj gotovo velja skavtsko geslo “enkrat skavt, vedno skavt”.

Vrednote, ki jih je nabral v vseh letih, žarči tudi v svoje življenje in delo.

“Upam, da sem strasten človek, ki si želi živeti življenje in spremeniti svet. Nekdo, ki upa, da se dajo stvari spremeniti, tudi če nisi privilegiran ne z denarjem, ne s položajem, ne s pedigrejem.”

Preberite še:Skavtski voditelj in mladi zdravnik: “Človeku, ki pride k zdravniku, največ pomeni topel odnos”

Velikih korakov ni delal le kot skavt. Svet želi spreminjati tudi tako, da kot kirurg s svojimi sodelavci pomaga pacientom.

Po poklicu ste specialist maksilofacialne kirurgije. Kaj vas je nagovorilo za izbiro tega poklica?
To ni nikoli enkratno dejanje. Po gimnaziji sem se vpisal na medicinsko fakulteto na dentalno smer. Postal sem doktor dentalne medicine. V času izobraževanja prideš v stik z različnimi strokami. Sicer najbolj oddaljena od dentalnega dela je maksilofacialna kirurgija, ki je polje, kjer se prekrivata medicina in dentalna medicina. V to specializacijo vstopamo tako zdravniki kot zobozdravniki, oboji potem končamo še drugi del – jaz sem še na poti, da pridobim še drugo diplomo iz medicinske smeri.

Preberite še:Poklic zdravnika je res čudovit, še posebej, ko nekomu olajšaš hude bolečine

V resnici pa gre za to, da je to kirurgija. To je znanost, kjer nekaj s svojimi rokami popraviš, spremeniš. Veliko je dela v timu, ne delaš sam. Maksilofacialna kirurgija je ena lepših kirurgij, ukvarja se tako s trdimi tkivi (vse obrazne poškodbe, zlomi kosti), kot z mehkimi tkivi (vsa estetika obraza – karcinomi ustne votline, volčja žrela, zajčje ustnice), od majhne kirurgije, kot so modrostni zobje, implantati, do velike kirurgije. Pokriva pleado vsega. Dan ni enak drugemu dnevu, veliko je delovišč, kjer se menjaš, enkrat si v ambulanti, drugič v mali operacijski, veliki operacijski … Zaradi tega je vse bolj dinamično, zanimivo. Sem človek, ki mi to ustreza.

View this post on Instagram

A post shared by UKC Ljubljana (@ukc_ljubljana)

Ste se kot otrok sami bali zobozdravnikov?
Kdo se jih ni. 😊 Seveda sem se jih bal. Odraščal sem v 80., 90. letih. Takrat je bilo zobozdravstvo malo drugačno, kot je sedaj, in je bil strah bolj prisoten. Ni pa bilo slabo, da se razumemo. Predvsem otroško zobozdravstvo s preventivnimi ambulantami v osnovnih šolah je bilo dobra praksa. Tega v zahodnem svetu niso poznali, danes pa se k sreči to zopet vzpostavlja nazaj.

Decembra ste skupaj s sodelavci prvič v Sloveniji in tudi širše v tem delu Evrope operirali pacientko s hudo skeletno čeljustno nepravilnostjo z uporabo individualnih implantatov in vodil. Kaj ste doživljali ob tem dosežku?
Pomembno se je zavedati, da to ni enkraten dogodek, ampak rezultat dolgega procesa dela, izobraževanja in odrekanj. Zaradi tega je občutek manj intenziven, je pa vseeno zadovoljujoč.

Preberite še:“Najprej sem mama in žena, potem pa zdravnica, ki ne bo samo pisala napotnic in zdravila posledic”

Operacija obraznih skeletnih nepravilnosti pomeni premik po navadi spodnje in zgornje čeljusti v ustrezen položaj. S tem se pridobi pravilen ugriz, razširi dihalno pot in spremeni razmerja med obraznimi strukturami. Pacient se lažje prehranjuje, govori, diha in ima bolj simetričen, skladen obraz. Tako vplivamo tako na njegovo telesno zdravje kot tudi na njegovo duševno zdravje in samopodobo. V času, ko so naši pacienti operirani, kar je med 18. in 23. letom, sta obe komponenti psihofizičnega zdravja zelo pomembni.

Osebni arhiv Žige Kovačiča.

Ortognatske operacije, kot jih imenujejo zaradi spremembe griza in pozicije obraznih kosti, niso novost v slovenskem prostoru. Več kot 15 let se jih izvaja na našem oddelku v Kliničnem centru. Novost, ki je bila vpeljana s to operacija, predstavlja predvsem pristop in predpripravo pri operaciji. Celoten proces je bil načrtovan v 3D-okolju, izdelana so bila individualna vodila in ploščice samo za to pacientko. Tako se je premik čeljusti zgodil brez vmesnih prilagajanj. Premik je bilo lažje načrtovati in izvesti. Vsa vodila in ploščice so bile tiskane iz titanijevega prahu v Belgiji, kjer smo se kot ekipa predhodno tudi izobraževali. Premik, o katerem tu govorimo, je “tailor made” kirurgija, prilagojena specifičnemu pacientu, to je smer, v katero se počasi premika celotna medicina.

Dr. Lamia Dahdah - bambino gesu hospital - pediatrician - allergist

Preberite še:Žena, mama in zdravnica: “Na oddelku molim za otroke, kot da so moji”

Moje mnenje pa je, da je operacija in vse povezano z njo prelomno še zaradi nečesa. Pokazati v naši državi, da zdravniki naredimo veliko za paciente. Ljudem pokažemo, da se trudimo, da si želimo pomagati, da tukaj ni nekega grebenja za denar ali slavo. Vsi zdravniki kot jaz, Mojca in David vsakodnevno raziskujemo. Več mesecev ali let preživimo v tujini za pridobitev novih znanj. Za to nihče ne želi ne medalje ne pohval, to razumemo kot del našega poklica, potrebujemo le razumevanje in sodelovanje pacienta. Saj morava za vaše zdravje poskrbeti oba skupaj.

Velik del vašega življenja je bilo tudi skavtstvo. Kako vas je to izoblikovalo?
Mislim, da me je izoblikovalo bolj kot katerakoli stvar na svetu, razen vzgoje in zgleda mojih staršev ter moje družine skupaj z Urško. Skavtstvo mi je dalo vse, kar sem. Odnos do sveta, do tega, da svet vidiš kot neko priložnost ne glede na to, od kod prihajaš, iz kakšnega okolja si, da si odločen, da boš to spremenil. Dalo mi je prijatelje, ženo, družino. Dalo mi je Urško, Ireno, Sabino, Tomaža, Mateja, Roka, Francija, Tjašo, Nejca …

Preberite še:“Vesela sem, ker vem, da sem zaradi skavtov boljši človek”

Kdorkoli je pripravljen in poklican v to – kdorkoli si, če si pripravljen, boš prišel zraven. Pri skavtih imajo vsi prostor za smeh, vero in ljubezen. Najpomembnejše je zavedanje, da je pri skavtih vse mogoče. Delali smo res velike projekte, bili smo stari med 20 in 30 let, prihajali smo z vseh vetrov. Pri teh letih ti nihče v katerikoli službi ne da takih priložnosti.

Moja izkušnja skavtstva je, da lahko za isto mizo sedijo ljudje različnih idej, navajeni različnih načinov dela, vsak s svojo popolnoma drugačno izkušnjo … in to ne bo nikoli problem. To ni nikoli rezultiralo v konfliktu. Vedno se je našel dogovor, ki ni bil gnil kompromis, ampak resnično dobra rešitev zaradi naše raznolikosti.

Preberite še:Slovar, ki je v duhu solidarnosti povezal skavte in tabornike

In to je to, kar skavtstvo prinaša v družbo. Možnost dialoga, možnost sodelovanja. Skavti ne smejo postati sami sebi dovolj. Morajo biti kompasova igla, morajo postavljati trende vzgoje mladostnikov. Skavti morajo ostati glas “vpijočega v puščavi”, glas vseh mladih, ki jim je mar. Skavti morajo biti zatočišče za vse mlade, da bodo imeli prostor za razvijanje svojih talentov. Skavti so eden od obrazov in glasov Jezusa, ki kliče vse mlade.

View this post on Instagram

A post shared by SKAVTI (@skavti_slovenija)

Kako vrednote, ki ste jih pridobili pri skavtih, žarčite v svoje delo?
Tako, da najprej zelo jasno povem, od kod prihajam in kdo sem. Tega me nikoli ni bilo sram. S svojim delom in življenjem kažem, kdo sem. Ne morem mahati z zastavo svojih vrednot, bilo bi vsiljivo in neučinkovito.

Vrednote se pri vseh zrcalijo v njihovih dejanjih, odnosu do sveta, sočloveka. Jezus nas vsak dan kliče, da poskušamo biti sami boljši, nato sledi spreminjanje sveta v duhu ljubezni in ne boja.

Navzven kazati, da sem veren človek, se mi nikoli ni zdel problem. Vedno jasno povem, za katerimi vrednotami stojim, in mislim, da ljudje to hitro dojamejo.

Preberite še:Mlada zakonca: “Morebitna nesoglasja, ki se naberejo čez dan, rešiva v večerni molitvi”

Vera je pot, po kateri poskušam hoditi. Upanje, ki ga imam, se naslanja na resnico in Božjo pravičnost. Moje življenje pa naj z vsakim dihom priča o ljubezni. To nosim od skavtstva naprej, je orodje, ki mi omogoča napredek. Hkrati pa vpliva na vse, ki prihajajo z menoj v stik.

Kaj vas sicer vodi pri tem delu? Kakšen je vaš odnos do pacientov?
Pacientu želim predvsem pomagati. Vedno želim njihove bolečine ne ravno prevzeti nase, ampak jih začutiti. Tak nahrbtnik potem nosiš s sabo. V današnjem času je ob poplavi pacientov včasih to izredno težko.

20220808-12-BirmanskiKamp-p-MaticDolenc-234_websize.jpg

Preberite še:“Zavedel sem se, koliko je ljudi na svetu in da je Bog za vsakega izmed nas”

Pacient mora razumeti, da sva v njegovo zdravje vključena dva. V mojo ambulanto ni prišel le “uveljavljat reklamacijo”. Razumem, da pacienta boli, rad bi mu pomagal. Vsakemu pacientu hočem dati zavedanje, da bom zanj naredil vse, kar je v moji moči. Hkrati pa ne bom stal na enem mestu “do tu jaz znam in ne grem naprej”, ampak se tudi jaz vsak dan izobražujem in učim. Moje znanje in izkušnje se večajo in vse bolj bom lahko pomagal. To je tisto, kar želim dati pacientu.

Je pa moj pristop načeloma zelo sproščen, hitro obrnem na smeh, domačnost. To pa je dvorezen meč, ker v trenutku, ko gre kaj narobe, ljudje razumejo, kot da si neresen. Ampak to je cena, ki jo plačaš. Druga možnost bi bila, da bi bil zelo odtujen in formalen. Vsaka pot ima svoje dobre in slabe plati, vsak pa se odloči za svojo.

Osebni arhiv Žige Kovačiča.

Čemu najraje namenite svoj prosti čas, ko se vaše delo v ordinaciji konča?
Prostega časa ni veliko, ampak če se le da, ga preživim z družino. Imam tri otroke, dve deklici in enega fanta, ki potrebujejo vedno več časa. V resnici se ob njih najbolj sprostim. Želel bi si več prostega časa za rekreacijo zaradi svojega dobrega psihofizičnega zdravja, ampak včasih za to ni časa.

Prija se umiriti, prija veliko stvari, ampak načeloma čas namenim družini in njenim aktivnostim. Veliko potujemo, saj si tam skupaj 24 ur na dan. Tako skupaj spoznavamo svet, ki ni enoličen. Svet, ki je barvit, raznolik. O različnostih, privilegijih, možnostih se z Urško veliko pogovarjava predvsem z Rožletom. Tako poskušava otrokom predstaviti gledanje na svet z različnih vidikov, ampak v luči milosti in skromnosti.

Preberite še:Škodljivost perfekcionizma: “Stvarem sem se posvetila stoodstotno ali pa sploh ne”

Preberite še:Milosti polni – družinski film o mulcih, nunah in nogometu

Preberite še:10 zabavnih načinov, kako staršem oznaniti prihod novega družinskega člana

Andrew Fowler

Andrew Fowler

12 katoliških filmov, ki si jih lahko ogledate v času, ko smo doma