"Vsak človek dobi tak križ, da ga zmore nositi, čeprav je takrat zanj najtežji. Nekako se moraš s tem naučiti živeti in bolečino izročiti v Božje roke"

Zakonca Katarina in Andrej Mohar sta si dom ustvarila v okolici Grosupljega. Poročena sta 33 let in sta starša petih sinov, starih med 18 in 30 let. Na prehojeno pot danes gledata kot na pot odrešenja, kljub temu da so temelji njihove družine pred nekaj leti začeli pokati na več koncih.

Trije njuni sinovi so zapadli v več vrst odvisnosti. “Ni se zgodilo od danes na jutri. Odvisnost je večplastna zadeva in se počasi vtihotapi v družino,” pripoveduje Katarina. “Živeli smo precej intenzivno. V pričevanju za Radio Ognjišče sem dejal, da smo bili kot frankfurtsko letališče – obstaja red, obenem pa ves čas hitenje in mimobežni odnosi,” dodaja Andrej.

Preberite še:Preizkušnja zasvojenosti. “Vsak dan sem hvaležen, da sem sploh živ”

Živeli drug mimo drugega

Ko so otroci odraščali, sta bili njuni službeni karieri v največjem razcvetu. “Ob skrbi za družino sva se morala maksimalno truditi vsak na svojem službenem področju. Premalo časa sva namenjala družini. Navzven se je zdelo, da nam nič ne manjka, v globini pa smo živeli drug mimo drugega. Začelo se je, ko se je sin Matija na valeti hudo napil. Ko se zgodi prvič, še ne zganjaš take panike. Toda težave so se stopnjevale. Reševali smo jih s pogovori, ki pa so se večkrat nadaljevali v prepire. Situacija je privedla tako daleč, da sva bila nemočna, da na življenjske izbire otrok nisva imela nobenega vpliva in sva jih le še opazovala,” je iskrena Katarina.

Siniša Kanižaj | Družina

“Naša hiša je bila tista, kjer se nikoli ni spalo. Midva sva se zgodaj zbujala in ob desetih zvečer utrujena padla v posteljo, fantje pa so takrat šele odhajali ven. Znašli so se v slabi družbi. Verjetno sva tudi preveč zaupala in dala veliko svobode,” priznava Andrej in dodaja, da je družinsko odsotnost skušal kompenzirati z daljšimi družinskimi potovanji. “Kot starš se nenehno sprašuješ, kako ukrepati, da bi bilo otrokom dobro. Ko končno vidiš problem, se najprej začne zanikanje. Zaradi vsega dogajanja in zaposlenosti sva imela tudi slabše obdobje v najinem odnosu,” se spominja.

Preberite še:Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”

“Staršem je ob tem izjemno težko. Situacija najprej udari na ponos, da kot moški – oče nisi zmogel kontrolirati svojih sinov, jih ‘spraviti v red’. Hudič dela tako, da te potem ves čas preizkuša v mislih, samoobtoževanju. Sam se ob tem naslanjam na Sveto pismo: Bog je tudi oče, tudi on se je spraševal, kaj je najbolje. Včasih na kakšne stvari ne moreš vplivati, saj je Bog vsem dal svobodno voljo.”

“Biti pravi kristjan se naučiš, ko pridejo križi v življenje”

Ko se danes ozirata nazaj, ugotavljata, da so bili včasih bolj kot ne tradicionalni kristjani. “Ob nedeljah in praznikih smo šli vedno k maši, oba sva cerkvena pevca. Hvala Bogu da v najinem najtežjem obdobju nisva nikoli nehala hoditi v Cerkev.”

Preberite še:“Izjemno težko je materi gledati sina, ki se uničuje pred njenimi očmi”

Katarina pove, da sta z možem pred 12 leti odprla zasebni katoliški vrtec in tako spoznala veliko dobrih ljudi, ki so jima pomagali rasti na poti vere. “S pomočjo molitve sem svoje stiske in bolečino izročala Jezusu in Mariji. Počasi sem začela izročati tudi svoje življenje, moža, svoje otroke, posel. Lahko si vzgojen v kristjana, ampak biti pravi kristjan se pa naučiš, ko pridejo križi v življenje. Na začetku sem Marijo samo prosila, nisem se zahvaljevala, ker nisem znala. Življenje te pripelje do tega, da začneš vsak trenutek svojega življenja izročati v Božje roke.”

Slovo od sina Jureta

Sin Matija – njegovo življenjsko zgodbo smo na Aleteii predstavili na veliki petek – je na neki točki z Božjo milostjo prišel do odločitve, da se osvobodi odvisnosti in odide v skupnost Cenacolo. “Ko je vstopil v skupnost, sva se vanjo vključila tudi midva. Sestra Elvira, ustanoviteljica skupnosti, je večkrat poudarila, da je potrebno, da starši otroka na poti spreobrnjenja spremljamo. Večkrat je dejala: ‘Spreobrnjeni starši, rešeni otroci!'”

Katarina in Andrej Mohar — S sinom Matijo

Siniša Kanižaj | Družina

Zakonca Mohar sedaj enkrat mesečno ob sobotah popoldne obiskujeta srečanja za starše, katerih otroci so z blagoslovom že zapustili skupnost. “Skupaj zmolimo rožni venec, preberemo Božjo besedo ter pričujemo vsak s svojimi življenjem in izkušnjami. Tako spoznavamo sami sebe, odkrivamo resnico o sebi, o nama, najini družini in jo znamo ubesediti. Ponovno najdemo svojo vlogo moža in žene, ki sta sposobna nežnosti, ljubezni, dobrote in odpuščanja. Učimo se živeti življenja brez zamaskiranosti, po resnici in svobodnega srca. Učimo se odpreti svoje srce in mu dopustiti, da bije, da je žalostno, da ljubi, da se veseli, da joka. Med seboj se spodbujamo in spoznavamo, da nas Božja ljubezen spreminja in ozdravlja ter nam daje moči za vsak dan znova.”

Preberite še:To je mama, ki je sinu po letih drog, anksioznosti in nasilnega vedenja izmolila tolažbo in mir

S podobno željo kot Matija je v Cenacolo odšel tudi sin Jure, a tam ni zdržal. Vrnil se je, zapadel v slabo družbo, živel in delal je v Ljubljani, občasno je prihajal domov, a le na krajše obiske. Žal pa je mesec dni pred 23. letom končal svoje zemeljsko življenje. “Takrat je tudi moja molitev popustila,” priznava Katarina, ki je neumorno molila za svoje sinove in darovala za številne maše s prošnjo za osvoboditev. “Ko je Jure umrl, se mi je svet popolnoma sesul. Po njegovem pogrebu mi je bilo najhujše spoznanje, da življenje ‘nemoteno’ teče naprej.”

Preberite še:Bil je preprodajalec drog, danes pa mladim sporoča, da je najboljše zdravilo Jezus

Andrej je za Juretovo smrt izvedel, ko je bil v Cenacolu na večdnevnem obisku pri Matiji. “Tista noč je bila zame kot Jezusova v vrtu Getsemani. Težko je, po drugi strani pa danes na to gledam kot na dar, da v polnosti razumem, kako je bilo Jezusu težko.” Po sinovi smrti ni mogel spati, zato si je nekaj časa pomagal z uspavali. “Po priprošnji Marije sem dobil uslišanje, da sem lahko nehal jemati tablete.” Pripoveduje, da se mu je v sanjah na pomenljiv način uresničila močna želja, da še zadnjič objame sina.

Borba na zemlji se nadaljuje, hudi duh ne popušča. V Svetem pismu beremo, kako je veliko veselje nad tem, da se en grešnik spreobrne. Tudi v peklu je veselje, če se en krščanski otrok odvrne od Cerkve in ga dobi hudič.

Siniša Kanižaj | Družina

Izročanje vsakega dne

Po sinovi izgubi in vseh zapletenih poteh sta se nemalokrat spraševala, kaj bi kot starša lahko naredila drugače. “Spoznanja, da je otrok odvisen in potrebuje pomoč, si kot mama nisem razlagala kot svoj polom. Očitanje pa se pojavlja ves čas. V molitvi in Cenacolu sem videla rešitev. Sama nisem znala več pomagati. V štirih letih in pol, odkar sva začela tudi midva aktivno sodelovati s skupnostjo, sem se naučila vse te misli izročiti Bogu. V takih trenutkih rečem: Marija, ne zmorem nositi sama. Ti to znaš, pomagaj mi!”

Preberite še:“Zelo težko mi je bilo, ko sem čutila, da Bog želi, da se mu zahvalim za smrt otroka”

Katarina izroča vsak dan posebej. “Tudi ko v nekem obdobju nisem več videla smisla v svojem delu, sem prosila Marijo, naj mi pomaga, da bom lahko predajala poslanstvo naprej. Spet sem dobila moč. Greš naprej tako, da objameš svoj križ, ga sprejmeš in preživiš dan ter na koncu dneva lahko izraziš zadovoljstvo in se zahvališ.”

Zakonca Mohar odgovora na to, zakaj je bila prav njihova družina deležna toliko trpljenja, nimata. “Na vprašanje, kje dobivam moč, sem ob neki priliki dejala, da pri sveti maši, v molitvi in izročanju v Božje roke. Uvidiš, da na tej poti nisi sam. Veliko ljudi je, ki trpi. Mislim, da vsak človek dobi križ, ki ga zmore nositi, čeprav se njemu zdi prav ta križ najtežji. Nekako se moraš s tem naučiti živeti in bolečino izročiti v Božje roke.”

Preberite še:8-letnica je pred smrtjo zapisala: “Dobri Bog mi nalaga veliko, a vse to sprejemam, ker ga ljubim”

Siniša Kanižaj | Družina

Novo upanje

“Po Matijevem spreobrnjenem življenju in nenazadnje tudi po tem, da sem se spremenila v odnosu do sebe in sočloveka, lahko rečem, da so to mali čudeži v našem življenju. Prek preizkušenj spoznaš tudi lepšo plat v življenju. Iz starega človeka se oblikuje nov človek in nastane novo upanje. To je upanje, ki ga lahko ima kristjan – vera, da se učiš biti ponižen in čist v svojem srcu. Vsak se mora najprej spremeniti sam.”

Andrej dodaja: “Prestali smo veliko trpljenja. Kljub temu ostajamo vedri, mogoče kdaj še bolj kot drugi. Tudi v Jezusovem življenju je prišlo trpljenje, po tem pa veliko veselje, vstajenje. Trpljenje je težko, ampak enkrat mine. Rana se zaceli, brazgotina ostane, ti pa greš naprej.”

Preberite še:Po smrti nekdanje žene je posvojil njenega otroka

Katarinina izkušnja v misijonih

Po približno dveh letih sodelovanja in vključevanja v Cenacolo se je v Katarini vzbudila tiha želja, da bi šla v okviru skupnosti pomagat v misijone. “Možu sem povedala, ampak nisem našla poguma, da bi to uresničila. Po Juretovi smrti je želja v meni popolnoma zamrla. Mož me je takrat spodbudil, naj grem, morda mi bo dobro delo.” Tako je en mesec preživela v Braziliji in na misiji tudi izkusila, kakšen je vsakdan fantov in deklet, ki se odločijo za življenje v Cenacolu.

“Ob prihodu mi je bilo zelo težko, že na začetku sem zbolela. Potem sem samo jokala. V bistvu sem šele takrat dojela, da sem izgubila sina. Te bolečine doma nisem mogla izjokati. Ko sem molila pred Najsvetejšim, sem ob sebi fizično čutila Marijo, kako me objema in pomaga nositi bolečino. Šele takrat sem lahko odvrgla kamen bolečine, imela sem občutek, da sem spet začela dihati s svojimi pljuči. Zato lahko danes verjamem in zaupam, da je Jure na pravem mestu, da smo povezani in živimo v upanju, da bomo enkrat spet skupaj.”

Preberite še:Misijonar na vozičku: “Bog ne želi trpljenja, ampak se proti njemu bori”

O delu v misijonih pripoveduje: “Težko je in lepo. Delaš z otroki, ki izhajajo iz res težkih razmer. Ogromno je prostitucije, drog, kriminala, otroci, ki so v misijonu vključeni v skupnost, so sirote ali odvzeti staršem in so že marsikaj doživeli. So izjemno ranjeni in nezaupljivi, na nek način jim je treba privzgojiti čisto vsakdanje osnove. Presenetljivo pa je, da so bili brez upiranja tudi po večkrat na dan prisotni na molitvi.”

Preberite še:Misijonarka sredi kaosa: “Po eni strani je grozno, po drugi pa je čudovito izkušati globoke Božje dotike”

Siniša Kanižaj | Družina

Več časa za družino

Kaj po vseh preizkušnjah pri Moharjevih danes delajo drugače? “Predvsem sva več z družino. Veliko moliva, tudi skupaj, če je le mogoče, greva vsak dan k sveti maši, kar nama daje tisti resnični mir. Prej je imel vsak od naju dvojne pevske vaje, sedaj sva si pustila le še cerkvene. Te jemljeva kot poslanstvo, da sodelujeva v Cerkvi. Ostajava povezana s Cenacolom in prijatelji, ki sva jih tam dobila.

Znova spoznavava, da je križ neizbežni del življenja, da je najin, da ga morava vsak dan znova objeti in ga nositi. Vsak zase in skupaj. Nosiva pa ga lahko samo tako, da skupaj moliva rožni venec, greva, če je le možno, skupaj k sveti maši ter Jezusu in Mariji izročava naju in najine otroke.

To je najin način, kako sva ob vseh preizkušnjah spet našla Boga in kako vsakodnevno spoznavava, da z brezpogojno ljubeznijo osmišlja naše življenje. In to so zagotovo najini čudeži.”

zahvalna masa z Martinom Golobom; Na spletni priznici

Preberite še:“Moj sin duhovnik? Jaz si želim, da bi imela vnučke ali da bi bil on direktor”

Preberite še:21-letnik iz Rima peš poromal v Armenijo

Preberite še:“Starejši so prave zakladnice izkušenj in zanimivih ter poučnih zgodb”

Cara Meredith

Cara Meredith

Tri vprašanja, za katerimi vsakdo hrepeni, da bi mu jih zastavili