"Nimaš občutka, da si župnik, a te vsi kličejo tako," se nasmehne priljubljeni duhovnik Martin Golob

Pridevnik odštekan, v najboljšem mogočem pomenu besede, bi Martinu Golobu prav pristajal. Rad ima življenje, rad se druži z otroki, mladimi, odraslimi. Rad poprime za (fizično) delo, njegova velika ljubezen je traktor in vse, kar je povezano z bencinom ali nafto. Ponosen je na svojo četico ministrantov. Od njih, zanimivo, večina prihaja iz družin, ki sicer ne hodijo k maši.

Kako mladi župnik pase 2.000 duš?
Moj način dela je, da vse veroučence, 130 jih je, poučujem sam. Najprej vabim njih. Nikoli na silo, nič ne podkupujem. Samo govorim jim, da je lepo, če smo skupaj. Prek njih vabim starše. “Moji” otroci žal večinoma sami hodijo k maši. Kakšnih 40 odstotkov otrok je takšnih, pri katerih k maši hodi tudi družina. Preostali so samoiniciativni, takšnih sem še posebej vesel.

V župniji imam 40 ministrantov, na katere sem zelo ponosen. Ko sem prišel v župnijo, sem kmalu naredil prostor z biljardom in playstationom … Fletno je! Tudi sam rad igram, kakšno Fifo ali GTA. Z otroki se igramo skupaj. Zdaj zunaj tudi nažigamo žogo.

Moj način dela se nič ne razlikuje od drugih duhovnikov. V poklicu mi je všeč, da sem lahko res to, kar sem. Bog me je takšnega ustvaril. Mislim, da se mi zato, ker sem duhovnik, ni treba spreminjati. To je magnet, ki lahko naredi stvari lepše, prijetnejše. Nič novega nisem odkril, le z otroki sem. Kot v družini: če so starši veliko z otroki, lahko pričakujejo, da jim bodo ti sledili. Duhovnik mora z ljudmi živeti, delati, jokati, se veseliti. Ljudje to hitro začutijo.

Niso pa igrice “podkupovanje” za ministrante in druge sodelujoče?
Ne, ne. Prek iger oni postajajo ekipa. Ko postanejo to, se je veliko lažje dogovoriti, kaj bomo počeli. Ponosen sem, da so ministranti kot eno, od fantiča iz drugega razreda do srednješolca. Čeprav se zravsajo in jih je treba miriti ali iskati krivca. Gledamo drug na drugega. Kot ekipa lažje in bolje služijo Bogu.

Kako privabite mlade?
Malo težje. Mlade sprejemam takšne, kot so. Ne bojim se jih, ne izsiljujem jih. Ko jih srečam, se z njimi normalno pogovarjam, razpravljamo. Srečujemo se, ko grem v cerkev mimo lokalov ali ko hodijo mimo župnišča. Oblikovala se je “luštna” skupina mladih, okrog 15 članov, iz njih želim graditi dobro družbo, ki je manjka.

Imamo tudi 20-člansko animatorsko skupino, otroški pevski zbor … Pri dejavnostih mi pomaga nekaj marljivih mladincev. Prizadevamo si za občestvo. Če je pri maši dobra družba, potem ljudje pridejo.

Martin Golob “v službi”, za ogled galerije kliknite desni zgornji kot prve fotografije:

MARTIN GOLOB — “V župniji imam 40 ministrantov, na katere sem zelo ponosen. Ko sem prišel v župnijo, sem kmalu naredil prostor z biljardom in playstationom … Fletno je! Tudi sam rad igram, kakšno Fifo ali GTA. Z otroci se igramo skupaj. Zdaj zunaj tudi nažigamo žogo.”

Drži, da so med ministranti številni fantje, katerih družine sicer ne hodijo k maši?
Večinoma gre za takšne. To so moje “sirote”. Radi pridejo k meni. Ne vem, ali je to navezovanje nase? Navsezadnje jih navezujem na Boga. Včasih se otroci kar oglasijo pri meni, brez posebnega razloga.

Moji Bohinjci mi dajejo občutek, da so me sprejeli in da me imajo radi. Jaz jih imam pa tudi. Trudim se za vsako stvar. Rad imam dobre in lepe pridige. Ne preveč dolge, jedrnate, življenjske, da iz aktualnosti potegneš nauk.

Imate kakšne posebne metode za učenje verouka?
Pogovarjam se z njimi, kako je bilo v šoli, kako je doma. Seveda se držimo veroučnega načrta, a velikokrat ura verouka uide na druga življenjska področja. Mlajši radi pogledajo kakšno risanko ali film. Glavno je, da se jim verouk ne zagabi. Vere ne smemo nikoli vsiljevati. To lahko povzroči prav nasprotni učinek. Tudi Jezus je le vabil, nikoli silil. Ni postavljal pogojev.

MILEVA MARIC

Preberite še:
To je ženska, ki je ostala v Einsteinovi senci

VALENTIN STANIC

Preberite še:
Še en velikan, ki je ostal v senci slovenske zgodovine

Vaše pomembno didaktično sredstvo je šport.
Pri športu se odnosi dodatno razvijajo. Opazi se tekmovalnost, odkriješ lahko, kdo se s kom bolj poveže, kdo se bolj bori, komu več pomeni zmaga, kako je, ko edinček prizna poraz. To je včasih najtežje.

Vse to prinese šport, ki lahko povezuje različnost. Otroke rad vozim na izlete v kak zabaviščni park, na kakšno tekmovanje … Šli smo tudi k meni domov na kmetijo. Tudi izlet je odlično sredstvo za povezovanje. Zavedam pa se, da je treba, potem ko otroke privabim, iti čim bolj v globino. To pa še ustvarjam. (nasmešek)

Martin Golob v “prostem času”, za ogled galerije kliknite desni zgornji kot prve fotografije:

Kakšno vzgojno popotnico so vam dali starši?
Za moje starše je bila vedno najpomembnejša družina in kmetija kot način življenja. Duhovništvo je moj način življenja, poslanstvo. Ob njem pa starševski odnos do vseh. Da imaš vse ljudi rad, nimaš predsodkov do nikogar, skušaš slišati in razumeti vsakogar.

Omenili ste kmečki način življenja. Danes je t. i. praznik dela, ki ga jemljete kot veliko vrednoto.
Moje novomašno geslo je Moli in delaj. Janez Pavel II. je nekoč rekel nekaj v smislu, da sta vera in razum krili ptice, ki mora mahati z obema. Mislim, da je tako tudi z delom in molitvijo. Doma so mi dali delovne navade. Tudi molili smo. Oboje je del mene. Delo me krepi, me osmišlja, mi daje zagon. Če ga prepletaš z molitvijo, je blagoslovljeno in posvečeno.

YOUNG WOMAN IN CHURCH

Preberite še:
Hej, duhovniki, ali želite, da se milenijci vrnemo v Cerkev?

Je v sodobnem času fizično delo premalo cenjeno?
Preveč se mu izogibamo. V rimskih časih je bil pogoj za sprejem med Rimljane pogled na roke. Če so bile te delovne, so to osebo z veseljem sprejeli, sicer je imela težave. Roke veliko povedo o človeku. Ko delim obhajilo, točno vem, katera mama je veliko na vrtu in katera je gospodinja. Ko je sv. Benedikt ustanavljal samostane, je dal jasno vedeti, da morajo patri moliti, delati in počivati.

Z delovanjem, ki je vsaj malo odklon od nekega utirjenega povprečja, človek dobi pod noge kakšno poleno?
Ne spomnim se, da bi se to zgodilo. Ali sem pa pozabil. (nasmešek)

Kako se razlikujejo duhovnikovi izzivi pred desetletji ali zdaj?
Lepo je biti duhovnik. Ko gledam stare fotografije, dobim občutek, da so bili včasih večji gospodje. Po moje so premalo cenili, da so jih vsi poslušali, ali je bilo preveč samoumevno, da vsi ljudje verujejo. Danes se moraš precej truditi in bojevati. Krščanstvo nima konkurence, ampak treba je simpatično in modro ponuditi, kar nam je Jezus dal.

Treba je pričevati z življenjem. Tudi ko je apostol Pavel prišel v Atene, je imel čudovit govor. Po njem sta se spreobrnila le dva, a vseeno: to je bil začetek Cerkve v Atenah. Biti duhovnik pomeni tudi svobodo. To živeti pa odgovornost. Zgrešeno je, če greš v duhovništvo zaradi kakršnegakoli drugega razloga, kot je oznanjevanje. Tudi v tem stanu, kot na primer v zakonu, obstaja nenehen boj.

S kom oziroma s čim ga bijete?
Ko se ustaviš pri napredovanju, je bitka izgubljena. Nenehno moraš rasti v veri. Pride dan, ko se moraš potruditi, da moliš, ali ko se ti česa ne ljubi narediti. In rečeš: “Jezus, zaradi tebe grem pa tega in tega obiskat.”

Pravijo, da imate radi vse, kar diši po bencinu in nafti …
Da! Oče me je na traktor spustil že pri 12 letih. Pri 15 sem opravil izpit zanj. To res pogrešam – sezone vožnje sena. Ko smo vse dneve vozili, delali pozno v noč, ko si bil zvečer s traktorjem že eno. Ko si tako padel notri, da si imel prestavno ročico v krvi. Tudi nesreče sem imel. A na srečo le z materialno škodo.

CIRIL ČUŠ

Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti

HELENA ROZMAN

Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet

Ste imeli tudi motor?
Ne, tega mi mama ni pustila. Sem se pa štiri leta z motorjem vozil na vlak. Parkiral sem v Litiji pri župniku, nato sem jo do postaje mahnil peš. Župnik je imel psa, ki je ušel izza ograje. Šel sem ga iskat in videl enega podobnega. Zgrabil sem ga, a ni bil župnikov. Lastnikom sem razložil, da ga župnik potrebuje, in pojasnili so mi, da je njihov. (smeh)

Varnost?
Z motorjem sem se vedno vozil brez čelade. Kar seveda ni ravno zgled. Ampak hotel sem imeti urejeno frizuro, saj sem nekoč nosil irokezo.

Res? Kakšno glasbo ste poslušali?
Rave, techno, rap … V nekem obdobju je bil glavni Eminem. Imel sem prijatelje s Fužin in poslušal tudi balkansko glasbo, na primer Mileta Kitića.

NAHUEL HUAPI

Preberite še:
Slovenec, ki je bil v Argentini 20 let nepremagljiv

BRITAIN'S GOT TALENT

Preberite še:
Duhovnik nastopil v oddaji talentov in pustil vse odprtih ust

ZESPÓŁ DOWNA

Preberite še:
Ali bo otrok z downovim sindromom motil delo v skupini v vrtcu?

Preberite še:
Kaj nam je sveto? Življenje, družina, narava, moč?

Preberite še:Mesto, v katerem se Martin počuti velikega in hkrati majhnega

Irena Mrak Merhar

Irena Mrak Merhar

Vse je potrebno – tako župnijski piknik kot evharistija