Rodil se je leta 925 v Nemčiji,
umrl je 11. oktobra 965 v Reimsu v Franciji.
Zavetnik: Kot ustanovitelj je zavetnik samostanov Sv. Pantaleona, Sv. Martina in Sv. Andreja v Kölnu.
Škof ga je vzgajal v vsem
Bruno je bil najmlajši sin kralja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Njegov brat je bil Oton I.. Bruna so starši že v mladih letih usmerili v duhovniški poklic in ga temu primerno tudi vzgajali. Komaj štiriletnega so ga zaupali škofu Balderichu v Utrechtu, ki je poskrbel za njegovo dobro vzgojo in temeljito izobrazbo, s katero se je lahko kosal z največjimi sodobnimi učenjaki. S petnajstimi leti je postal kancler, državni tajnik na dvoru svojega starejšega brata Otona I., ko je ta prevzel oblast. Njegova služba pa ni bila samo vodenje državniških poslov, pač pa si je na svojem položaju prizadeval tudi za razvoj kulture, šolstva, predvsem pa za vzgojo duhovnikov.
Škof in svetni oblastnik
Pri vsem svojem delu ni zanemarjal duhovnega življenja. Bil je skromen in preprost, držal se je bolj zase in dvorno obleko nosil le, kadar so to velevali predpisi. Ni mu bilo do zunanjega blišča, veliko pa do duhovnih dobrin. Vodil je več velikih državnih opatij, med njimi tudi sloveči Lorsch in Corjuvey, ki jih je prenovil v duhu clunyjske reforme. Leta 953 je postal kölnski nadškof in na tem mestu deloval dvanajst let. Obenem so mu podelili naziv vojvode Lontaringije. Tako je spretno in pravično izvrševal obe oblasti: cerkveno in posvetno. S posebno skrbjo je na škofovske sedeže v vojvodini izbiral vredne, izobražene in vdane škofe, skrbel za izobrazbo in moralo svojih duhovnikov ter ustanavljal samostane, ki so postali pomembna središča prenovljenega verskega življenja.
Vir: druzina.si