Rodila sta se v 3. stoletju,
umrla sta 23. avgusta okoli leta 305 v Singidunumu, današnjem Beogradu.
Zavetnika: Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, Mohorjeve družbe v Celju, Celovcu in Gorici
Učenec svetega Marka
Iz legend ne izvemo o njunem poreklu nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan. Ta se je leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor je vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil diakon sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja.
Čudeži in spreobrnitve spremljali trpljenje mučencev
Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, a mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, svetemu Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane. Poslej so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.
Vir: druzina.si