Rodil se je leta 349 v Antiohiji,
umrl je 14. septembra 407 v Komani, antičnem mestu v Turčiji.
Zavetnik: pridigarjev, cerkvenih govornikov, pravnikov, sodnikov, škofov, izgnancev, izseljencev, proti hudi oslabelosti
Beg pred materjo
Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek Zlatousti, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v aristokratski družini v Antiohiji. Pod močnim vplivom materine vere je študiral Sveto pismo pod vodstvom učiteljev antioške šole, ki so želeli prevajati biblijske misli v grščino, ne da bi se s prevodom izgubil prvotni pomen. Takoj ko je lahko, je zapustil svojo mater, ki je želela, da bi ji ostal čim bližje kot “domači menih”, ter odšel v hribe in tam začel živeti življenje samotne molitve, popolnoma ločen od družbe. Nenadoma je v njem vzplamenela stiska vesti: ali je bilo res potrebno pobegniti problemom družbe, da bi v zameno ostal čist in povezan z evangelijem, ali bi lahko namesto tega šel v svet oznanjat ljubezen Križanega, “prijatelja ljudi”, kot je rad ponavljal? Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga posvetil za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila.
Postavljen za škofa proti svoji volji
Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, v katerih opisuje visoko čast duhovniškega stanu na eni ter veliko odgovornost in dolžnost, da duhovnik stremi po popolnosti, na drugi strani. Čudovito lepa je njegova liturgija, še posebej liturgične molitve.
Vir: druzina.si