Sveti Frančišek Asiški

Rodil se je leta 1182 v Assisiju v Italiji,

umrl je 3. oktobra 1226 v Assisiju, prav tako v Italiji.

Zavetnik: živali, narave, čistega okolja, varstva okolja, trgovcev, ptic, rib, rastlin, trav in cvetja

Od spretnega trgovca do človeka, ki je želel živeti v siromaštvu

Bil je spreten trgovec v očetovi trgovini, toda razsipen, nič podoben strogemu, skopemu očetu. Pri vsem mladostnem veseljačenju pa se je Frančišek (tako ga je imenoval oče, čeprav je bil krščen kot Janez) že takrat varoval podlosti in razuzdanosti. V mestni vojni med Assisijem in Perugio je bil ujet. Tedaj se mu je porodila misel, da mora postati slaven vitez. Ko je prišel iz ujetništva, je nevarno zbolel. Dolga bolezen ga je povsem spremenila. Za nevesto si je izbral uboštvo.

Prijatelji in znanci so ga kamenjali

Naselil se je pri cerkvici sv. Damijana blizu Assisija in jo, že razpadajočo, popravil. Ko je nekoč prišel v mesto beraško oblečen in so ga začeli meščani kamenjati, ga je zagledal oče in ga zaprl v klet, da bi spremenil njegovo življenje. Ko se Frančišek ni hotel "spametovati", ga je razdedinil. Svetnik je tedaj dejal: "Poslej bom še bolj po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih." Kmalu se mu je pridružilo enajst tovarišev ‒ ustanovljen je bil frančiškanski red. Njegovemu zgledu je sledila sv. Klara, ki je ustanovila drugi red sv. Frančiška (klarise), sam pa je ustanovil še tretji red. Od papeža si je izprosil porcijunkulski odpustek. Dve leti pred smrtjo mu je Jezus vtisnil v telo svoje rane. Posvečen je bil v diakona. Duhovnik pa ni postal, ker se je imel za nevrednega te službe.

"Ubožec", ki je misijonaril po vsem svetu

Med vsemi redovnimi ustanovitelji je Frančišek Asiški prvi, ki je sprejel v svoj program tudi misijonsko delo. Velja za prvega zahodnjaka, ki je ponesel vero narodom zunaj Evrope. Najbrž je bil od apostolskih časov prvi, ki se je po Kristusovem zgledu posvetil evangelizaciji vsega sveta. Sam je leta 1219 z nekaterimi brati prišel v Sveto deželo, Sirijo in Egipt in stopil celo pred samega sultana, na katerega je s svojim svetniškim obnašanjem naredil izreden vtis. Pred smrtjo je še zapel Sončno pesem, kjer tudi smrt imenuje svojo sestro, ki ji nihče v življenju ne uide.

Vir: druzina.si