Rodila se jeleta 1191 v Retiennu pri kraju Liege v Belgiji,
umrla je 5. aprila 1258 v kraju Fosses, prav tako v Belgiji.
Zavetnica: Skupaj z Evo iz Liegea velja za ustanoviteljico praznika svetega rešnjega telesa.
Vzgojena v samostanu
Rodila se je v premožni družini, a sta ji oče in mati umrla, ko je imela komaj pet let. Imela je še starejšo sestro Nežo. Ko sta s sestro postali siroti, so ju pod svojo streho vzele redovnice bližnjega samostana na griču Cornillon. To je bila tedaj na novo ustanovljena ustanova, ki se je ravnala po pravilih sv. Avguština. Samostan, v katerem sta s sestro odraščali in si pridobivali izobrazbo, je slovel po pobožnosti in velikodušni negi gobavcev, v duhu odpovedi iz ljubezni do Boga in do bližnjega. S šestnajstimi leti je Julijana zaprosila za sprejem, oblekla redovno obleko in se vsa posvetila Bogu. Že kmalu na začetku redovnega življenja se je navdušila za češčenje sv. rešnjega telesa. Julijana je svoj prosti čas najraje preklečala pred posodo s sv. hostijami in se tako vživljala v Jezusovo navzočnost.
Videnja Kristusa
Pri sedemnajstih letih je imela tudi že prvo videnje: šlo je za svetlo luno, ki je imela na eni strani temno liso. Luno je razumela kot Kristusovo Cerkev, ki sprejema svetlobo od sonca, Jezusa. Sčasoma, ko se je ta prikazen ponavljala, pa jo je začelo mučiti vprašanje, kaj naj bi pomenila tista temna lisa. S prošnjo se je v molitvi obrnila na Boga, naj ji da spoznati smisel luninega madeža. Po dobrem letu je prejela odgovor: po notranjem navdihu je spoznala, da bo madež izginil, ko bo Cerkev uvedla nov praznik, ki bo dal Jezusovi navzočnosti v hostiji tudi zunanjo čast in tako poživil ljubezen do Boga med ljudmi. Julijana je to misel v sebi nosila in gojila celih dvajset let, ne da bi komurkoli povedala o tem, saj se ni čutila pristojno, da bi predlagala uvedbo novega praznika.
Sirota, ki je spremenila cerkev
Šele po izrecnem notranjem glasu se je odločila, da bo s predlogom stopila v javnost. Prva, ki ji je zaupala svojo skrivnost, je bila prijateljica Eva, ki je kot rekluza živela pri cerkvi Sv. Martina. Za načrt sta pridobili kanonika Janeza, ta pa je vso stvar zaupal arhidiakonu Jakobu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV., ki mu je bila ideja prav tako všeč. Po krajšem oklevanju je škof v kraju Liege praznik leta 1246 res vpeljal ob času, kot je v navadi še danes.
Vir: druzina.si