Rodila se je leta 1868 v Darfurju v Sudanu,
umrla pa je8. februarja 1947 v italijanskem kraju Schio.
Zavetnica: državeSudan
Otroštvo v “verigah”
V Sudanu so deklico pri devetih letih ugrabili na njenem domu, da bi jo prodali kot sužnjo. Posebej je trpela, ko jo je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi, na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: “V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo.” V Italiji je bila osvobojena in stopila je v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let se je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, zaobljubila.
Srce, ki sprejema
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je Jožefina na pobudo predstojnice povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V njenem srcu pa je tlela želja, da bi šla v misijone. Ni se ji izpolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Vir: druzina.si