Rodil se je 23. junija 1160 v Fauconu v Franciji,
umrl pa 17. decembra 1213 v Rimu v Italiji.
Zavetnik: Čeprav nima kakšnega posebnega “patronata”, ga lahko prav zaradi njegovega boja za osvoboditev sužnjev in jetnikov po muslimanskih deželah štejemo za zavetnika sužnjev.
Zgled staršev
Janez se je rodil v pobožni družini, kjer so ga od mladih nog učili, kako pomembno je gojiti pristno medsebojno ljubezen. Imel je lep zgled staršev, ki so večkrat razdajali sebe in svoj denar za sužnje in ujetnike. Tako se je navdušil za služenje drugim.
Puščava in sužnji
Po dokončanju študija je Janez z nekaj somišljeniki odšel v puščavo molit in premišljevat o naslednjih korakih svojega življenja. V samoti tega kraja, ki se imenuje Jelenji studenec, so sklenili, da bodo ustanovili nov samostanski red, temelj njegovega delovanja pa bo delo s sužnji.
Hitro širjenje
Zaradi želje po čim hitrejši potrditvi reda se je Janez tako obrnil na takratnega papeža Inocenca III., ta ga je po krajšem študiju poimenoval red Presvete Trojice za reševanje jetnikov ali trinitarci. Red se je nato razširil po vsej Evropi.
Služenje ljudem
Redovniki Presvete Trojice so delovali po bolnišnicah in ječah. Med križarskimi pohodi so skrbeli za ranjene in romarje na poti v Jeruzalem. Pri delu s sužnji so bili zelo uspešni, saj jim je do konca 18. stoletja uspelo odkupiti več kot 900 tisoč krščanskih sužnjev, za katere so potem tudi poskrbeli. Večkrat se je celo zgodilo, da je kakšen trinitarec sam ostal suženj v zameno za odkupitev večje skupine otrok.
Vir: svetniki.org