Rodila se je v 3. stoletju v Aleksandriji v Egiptu,
prav tam pa je okoli leta 306 tudi umrla.
Zavetnica: kantonov Wallis in Sitten, mesta Fribourg; pariške univerze; deklet, devic in zakonskih žena, učiteljev, študentov, učencev, teologov in filozofov; univerz in knjižnic; govornikov, bolniških uslužbencev; vseh poklicev, ki imajo opravka s kolesom ali nožem, kolarjev, lončarjev, mlinarjev, predilcev, vrvarjev, ladjarjev, strojarjev, frizerjev, trgovcev z blagom, tiskarjev in čevljarjev, šivilj, advokatov in notarjev; je priprošnjica proti migreni in bolečinam v jeziku, pri iskanju utopljencev, poljskih pridelkov; velja za priprošnjico v stiski
Vsa se je posvetila Gospodu
Bila naj bi hči poganskega kralja Kosta v egiptovski Aleksandriji. Čeprav je ta mučenka zelo češčena in obstajajo o njej številni življenjepisi, vemo o njenem življenju zelo malo zanesljivega. Menda naj bi bila prava lepotica, bogata in visoko izobražena, pa temu primerno tudi ponosna. Ženine je odbijala drugega za drugim, dokler ni nekoč v sanjah videla očarljivo kraljico z lepim in ljubeznivim otrokom v naročju. Kraljica je detetu pokazala na Katarino in ga vprašala, ali mu je všeč in ali bi jo hotel imeti za nevesto. Ta pa je obrnil svoj pogled od nje in odvrnil, da ne, da ni lepa, ker še ni krščena. Sanje so Katarino tako prevzele, da se je dala poučiti o krščanstvu in krstiti. Po krstu so se sanje ponovile, tokrat pa se je dete samo sklonilo k njej in ji na prst nataknilo prstan, ki je ostal na njeni roki tudi potem, ko se je zbudila. Katarina je tako sklenila kot devica ostati Gospodova nevesta.
Zasnubil jo je sam cesar
Cesar Maksencij ali Maksimin je ukazal, ko se je odpravljal iz Aleksandrije, da morajo vsi prebivalci darovati bogovom. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla v svetišče in podžigala kristjane k odporu. Cesar jo je poklical na zagovor in Katarina mu je pogumno dejala, naj neha pogubljati ljudi s čaščenjem malikov in naj se uči spoznavati Boga in Kristusa. Cesar pa si je na vse načine prizadeval, da bi jo uklonil. Poklical je filozofe in govornike, ki naj bi jo spametovali, obljubljal darila in jo celo zasnubil. Toda Katarina je ostala neomajna in cesar jo je vrgel v ječo.
Ob njeni trdnosti so se spreobračali dvorjani
Katarine tudi ječa ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi. Toda angeli so Katarino rešili in kolesa so strla mnogo poganskih vojakov. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela sama cesarica in dvorjan Porfirij. Oba sta se spreobrnila in pretrpela mučeniško smrt. Ko so Katarino peljali iz mesta, da bi jo doletela enaka kazen, je molila za vse verne in Bog ji je odgovoril iz oblaka. Angeli so odnesli njeno truplo na Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.
Vir: druzina.si