Rodil se je 2. oktobra 1538 na gradu Arona pri Lagu Maggiore v Italiji,
umrl je 3. novembra 1584 v Milanu, prav tako v Italiji.
Zavetnik: Škofije Lugano, univerze v Salzburgu, družbe sv. Karla Boromejskega, dušnih pastirjev, škofov, semenišč, boromejk; priporočajo se mu tudi proti kugi in različnim trebušnim boleznim.
Kljub papeževi želji je postal duhovnik
Bil je plemiškega rodu, tretji izmed šestih otrok grofa Gilberta Borromea. Mati Margeria Medici mu je kmalu umrla, tako da ga je vzgajala mačeha Tadeja Dal Verme. Z Boromeji so bile v sorodu vse največje in najpomembnejše italijanske družine. Po končanem študiju je postal doktor svetega pisma. Papež Pij IV. ga je poklical v Rim in ga leta 1560 povišal v kardinala in milanskega nadškofa, čeprav takrat še ni bil mašnik. Ko mu je dve leti zatem umrl starejši brat, so mu sorodniki in celo papež sam svetovali, naj pusti misel na duhovništvo in vzame v roke vladarstvo grofije. Karel je na ta nasvet odgovoril tako, da se je dal skrivaj posvetiti za mašnika.
Ostal je pri svojih kljub nevarnosti kuge
Zdaj je šele vzcvetela njegova skrb za božjo čast in zveličanje duš. Prirejal je cerkvene sinode, sestavil katekizem ‒ znani Rimski katekizem, po katerem naj bi duhovniki poučevali ljudstvo. Zidal je cerkve in pri vsaki dal nad vrata postaviti podobo božje Matere, ki je vrata nebeška; zidal je šole in semenišča, bolnišnice in sirotišnice. Nadvse junaško je izpričal svojo ljubezen do trpečih ob kugi, ki je leta 1570 v Milanu pomorila 25.000 ljudi. Ko so mu svetovali, naj zapusti mesto, je dejal: “Dober pastir da življenje za svoje ovce.” Prodal je vse, kar je imel, celo obleko, da je dajal revežem.
Smrt v miru in spokojnosti
Njegovo duhovno življenje je bilo usmerjeno v hojo za Kristusom, v premišljevanje o njegovem trpljenju in v smisel njegove spravne daritve. Živel je strogo asketsko življenje, opravljal stroge spokorne vaje, pogosto se je postil in zelo malo spal. Obiskoval je bolnike in jih tolažil, se sam pokoril in prirejal spokorne procesije, dokler se tegobe niso polegle. Takrat se je nadškof Bogu spet zahvalil z veliko zahvalno procesijo. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, se je umaknil na samotno goro, kjer se je z duhovnimi vajami in življenjsko spovedjo pripravil na pot v večnost.
Vir: druzina.si