Če ste mislili, da je puščavniška duhovnost nekaj, kar so ljudje delali pred tisočletjem, vam bi ta mož zagotovo nasprotoval. Saj je živel, kot je sam temu rekel, zaupanje do Boga “do konca”.
Kdo je bil Charles de Foucauld?
Charles je bil človek, ki bi ga lahko zaradi njegovega življenja hitro zamenjali za sv. Avguština. Svoja zrela leta je preživljal predvsem s pitjem alkohola in veseljačenjem po gostinskih lokalih v svojem rojstnem kraju Strassbourgu. In to kljub temu, da je v mladih letih živel pobožno in z zaupanjem v Gospoda.
Morda je k temu veliko pripomogla smrt staršev že v njegovih mladih letih. Charles se je pozneje podobno kot sv. Frančišek Ksaverij odločil za poklic v vojski. To ga je peljalo v Maroko, kjer se je zares zgodilo nekaj čudežnega.
Ni se spreobrnil ob pogledu na kristjane, temveč ob pogledu na gorečno molitev muslimanov. Tako je sam pri sebi sklenil, da bo znova obudil popolno predanost Jezusu v svojem življenju in v tej predanosti šel do konca.
Življenje z Jezusom
Najprej je vstopil k trapistom v samostan, toda začutil je, da je poklican v skrajne meje uboštva, zato se je odpravil v bližino Nazareta in v puščavi tri leta intenzivno preživljal v molitvi ob kraju Jezusovega življenja. Po teh letih skrajne izoliranosti od sveta je v srcu začutil gorečo željo, da bi širil Gospodov evangelij na kraju njegovega spreobrnjenja.
Tako se je vrnil v puščave okoli Maroka in pri domačinih širil glas o Jezusovi dobroti, vendar ne toliko s pretiranimi aktivnostmi, temveč predvsem v globoki in goreči molitvi ter uboštvom do konca.
__________________________________________________
Misel: “O ljubljena Mati, ti, ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi … Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.”
_______________________________________________________
V puščavi zaradi Gospoda
Tako je leta 1901 prispel v Beni Abbès, kjer si je postavil majhno kolibo. Prav vsak dan je začel pred tabernakljem skupaj z Jezusom, zaradi njegovega načina življenja so počasi začeli tudi drugi prihajati k njemu v želji, da bi kot skupnost zaživeli na prav poseben način sredi puščave. Tako sta Charles in njegova skupnost domačinom tudi pomagala ob različnih opravilih.
Še bolj pomembno kot to pa je bilo njegovo opozarjanje v zvezi s sužnjelastništvom v tem delu Afrike. Sam je bil nadvse zgrožen naj početjem ljudi in se vedno zavzemal za domačine. Tako je bilo več primerov, ko je sam odkupil sužnja in mu s tem omogočil svobodno življenje.
Če pšenično zrnje ne pade v zemljo …
Na vmešavanje Charlesa v sužnjelastniške verige se je odzvala tudi tamkajšnja mafija, tako so želeli izvesti ugrabitev, ki pa se je zaradi vmešavanja vojske sprevrgla v njegovo smrt. Zaradi tega ga cerkev priznava kot mučenika, saj je svoje življenje dal za najbolj uboge.
Izobrazba: Vojaška akademija
Rojstvo: 15. 9. 1858 v Strassbourgu
Smrt: Nasilne smrti je umrl 1. 12. 1916.
Zavetnik: Malih Jezusovih bratov in sester
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. novembra 2005 razglasil papež Benedikt XVI.
Vir: www.charlesdefoucauld.org