Rodil se je leta 1515 v umbrijski vasici Cantalice v Italiji,
umrl je 18. maja 1587 v Rimu.
Zavetnik: kapucinskih bratov laikov, mater in otrok
Zbiralec miloščine
Leta 1515 se je rodil preprostim staršem iz Abrucov. V otroških letih je služil kot hlapec ali pastir. Pobožen, prijazen in ustrežljiv je vstopil v kapucinski samostan in dobrih štirideset let prosil miloščino po rimskih ulicah. Veliko ur je preživel pri molitvi v cerkvi za vse, ki so se mu priporočali. Feliks je v svoji skromnosti in ponižnosti sam sebi dal naziv “kapucinski osel” in večkrat ponavljal: “Nisem brat, marveč samo prebivam pri bratih in sem njihovo tovorno živinče.” Generalnemu predstojniku je, ko ga je ta vprašal, zakaj si vendar nekoliko ne odpočije, saj je že ostarel in vedno težje zbira miloščino za samostan, odgovoril: “Vojak mora umreti z orožjem v roki, osel pa pod svojim tovorom. Bog ne daj, da bi svojemu telesu dovolil počitek, saj ni za drugega kakor za delo in trpljenje.”
Feliceju Perettiju, pozneje papežu Sikstu V., je odkrito namignil: “Če boste papež, tudi delajte kot papež, tako da bo Bogu v čast in Cerkvi v zveličanje; sicer bi bilo bolje, da ostanete redovni brat.” Imenovali so ga tudi “ljubljenec presvete Device”. Nekoč, ko je v cerkvi goreče molil, tako da so se mu vzbudila silna čustva ljubezni do Jezusa, je skoraj nezavedno stekel proti glavnemu oltarju, kjer je bila podoba Marije z njenim nebeškim Detetom. Prisrčno jo je prosil, naj mu da svoje ljubo Dete samo za trenutek, kakor nekoč Simeonu v templju. Zgodil se je čudež: Marija se mu je prikazala in mu svojega Sinka položila v naročje.
Vir: druzina.si