Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je sv. Odilo, benediktinski opat v Clunyju, ukazal samostanom, naj 1. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice; drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Lepa navada se je hitro razširila.
Prav je, da se danes spominjamo tudi vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpijo v vicah. Ti so umrli v posvečujoči milosti in so zato že božji prijatelji, na duši pa jim ležijo še manjši grehi ali pa še niso s pokoro zadostili za že odpuščene grehe. Med njimi so nemara tudi naši najbližji in najdražji. Trpljenje v vicah, kraju očiščevanja, je po besedah duhovnih pisateljev zelo hudo, vendar jih prešinja tudi globoko veselje ob gotovosti glede zveličanja. Na slabšem kakor mi so pa zaradi tega, ker si sami ne morejo pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Lahko pa jim pomagamo mi, ki spadamo še k “potujoči Cerkvi”. Pomagajo jim lahko s priprošnjo tudi zveličani v nebesih ‒ zaradi nadnaravnega dejstva, ki ga izraža člen apostolske vere: “Verujem v občestvo svetnikov.”
Vir: druzina.si