Mladi doktor
Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je Jožefa ljubil kot svojega lastnega otroka. Dal ga je v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je lahko na barcelonskem vseučilišču študiral bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko je bil star komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi lahko delal za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti pozneje je prejel mašniško posvečenje.
Veseli svetnik
Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe ni nikdar ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali “veseli svetnik”. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: “Svetniki so v nebesih.”
Želja po misijonskem delu
Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija si je želel misijonariti med neverniki, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Prikazala se mu je Mati Božja in mu naročila, naj se vrne v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in se s tovorno ladjo vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.
Vir: druzina.si