Rodil se je leta 1656 v Carigradu,
umrl je 5. novembra 1707, prav tako v Carigradu.
Zavetnik: nima posebnega patronata
Sledil je očetovem zgledu
Bil je tretji sin znanega in uglednega trgovca v Carigradu, ki je pozneje postal duhovnik armenske Cerkve. Poročil se je in postal oče sedmih otrok. Gomidasov (Kozmov) oče se je po romanju v Jeruzalem dal posvetiti v duhovnika in postal ena najvidnejših osebnosti med armenskimi duhovniki v Carigradu. Sin Gomidas je želel slediti njegovemu zgledu, zato je tudi sam sklenil postati duhovnik. Ker vzhodna Cerkev ne pozna obveznega celibata, se je pri dvajsetih poročil, imel otroke, obenem pa bil leta 1685 posvečen v duhovnika. Služboval je v cerkvi sv. Gregorija v Carigradu. Bil je globoko pobožen, krepostnega življenja in poln dobrih del in ljubezni do bližnjega. Veliko je molil in se poglabljal v študij ter premišljevanje Svetega pisma.
Katoliško cerkev spoznal za “pravo”
Bil je odprt za iskanje in sprejemanje resnice, ki jo je odkrival tudi v dolgih in pogostih pogovorih z misijonarji katoliške Cerkve. Spoznal je, da je njihova vera prava, ni pa hotel takoj prekiniti stikov s svojo Cerkvijo, čemur se je nekaj časa izogibal, dokler ni naposled pustil službo in se odpravil na romanje v Jeruzalem. Po vrnitvi si je goreče prizadeval za edinost, kar je povzročilo precejšen val spreobrnjenj. Patriarh Janez, ki mu je bil Gomidas prav tako trn v peti, pa je za njim poslal razbojniško tolpo, ki ga je na silo kot upornika privlekla pred vezirja. Sodne obravnave so se vrstile druga za drugo, Gomidasovi sovražniki so zahtevali, da ga vezir obsodi, on pa je odgovornost prevalil na tožitelje.
Umorjen zaradi trdnosti svoje vere
Na koncu ga je le obsodil na smrt in mu ponudil zadnjo in edino možnost pomilostitve, če se spreobrne in sprejme muslimansko vero. Kljub oklevanju in nesoglasju v družini (sestra mu je svetovala, naj to stori samo “na zunaj”, žena pa je izjavila, da ga raje izgubi, kakor da bi zatajil krščansko vero) je ostal trden in neomajen. Skupaj s še dvema katoličanoma so ga zato po obsodbi odvedli na morišče. Z razliko od njega sta bila sotovariša vsa zbegana in prestrašena, zato je, da ne bi obupala, prosil, naj njega usmrtijo zadnjega, a mu prošnje niso uslišali. Vdano je sklonil glavo in začel moliti vero, dokler mu ni rabelj z mečem odsekal glave. Druga dva prestrašena obtoženca pa sta ob srhljivem prizoru res klonila in zatajila svojo vero.
Vir: druzina.si