Rodil se je leta 339 (ali leto zatem) v Trierju v Nemčiji,
umrl je 4. aprila 397 v Milanu v Italiji.
Zavetnik: Milana in Bologne, čebelarjev in svečarjev, čebel ter domačih živali; študentov, šolarjev, policistov in varnostnikov
Mož, ki je “povzročil” edinost med verniki
Rodil se je v visoki rimski meščanski plemiški krščanski družini. Njegov oče Avrelij Ambrož je bil prektorijski prefekt za Galijo, mati pa je bila učena in zgledna krščanska žena. Imel je brata in sestro, ki ju tudi častimo kot svetnika. Brat Satir goduje 17. septembra, sestra Marcelina pa 17. julija. Bil je mož trdne in neomajne vere, molitve in junaške odpovedi. Ko je postal škof, je vse svoje veliko imetje razdelil ubogim in tudi sicer vedno skrbel zanje. Da bi svojo službo lahko vestno in odgovorno opravljal, se je temeljito poučil v teoloških, zlasti svetopisemskih vedah, in postal škof, ki so se mu morali ukloniti celo cesarji, ljudstvo pa ga je naravnost oboževalo.
Pomočnik pri Avguštinovem spreobrnjenju
Poleg tega, da je bil imeniten pridigar in zaščitnik ubogih ter Cerkve, je bil odličen svetovalec trem cesarjem, zelo je ljubil liturgijo, vanjo je uvedel ljudsko, “ambrozijansko petje”, prvi je tudi uporabil izraz maša. Zaradi njegovih pridig se je spreobrnil celo veliki učenjak sv. Avguštin. Pospeševal je vsakdanjo molitev, češčenje svetnikov, zelo je cenil deviški stan in češčenje Device Marije. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig, pisem in himen.
Vir: druzina.si