Rojena: 19. januarja 399 v Carigradu (Konstantinoplu), današnja Turčija
Umrla: julija 453 prav tako v Carigradu, Turčija.
Zavetnica: Velja za zavetnico izgnancev, sirot, žrtev izdaje, cesaric; je priprošnjica proti smrti staršev.
Ženska, ki je vodila cesarstvo
Rodila se je cesarju Arkadiju in njegovi ženi Evdoksiji. Poleg nje sta imela še štiri otroke. Pulherija je bila že kot otrok izjemno bistra, izobražena in odločna; to ji je bilo zagotovo v veliko pomoč, ko je morala po smrti svojega očeta namesto mladoletnega brata prevzeti državniške posle. V mladosti je doživela marsikatero trdo preizkušnjo, bila je priča potresom, požarom, pouličnim bojem, grdim spletkam in zahrbtnim umorom. Materinsko je skrbela za vzgojo mlajšega brata in sester; brata, bodočega cesarja, je dala vzgojiti v državniških vedah in vojaških spretnostih ter ga učila vladarske vestnosti, odločnosti, pravičnosti in lepega nastopa, predvsem pa ga je prežela s pravim duhom krščanstva. Tudi za to, da bi se laže in popolnoma posvetila vzgoji brata in sester ter državniškim poslom in skrbi za ljudstvo, se sama ni omožila in je naredila zaobljubo devištva, ki jo je dala vklesati v ploščo pri oltarju.
Spoštovana vladarica po vsem tedanjem svetu
Ljudstvo in dvor sta jo spoštovala, saj je imela velik čut za potrebe ljudi, velikodušno pa je podpirala tudi Cerkev. Večino svojih dohodkov je razdala cerkvam in revežem, zidala je cerkve, bolnišnice in gostišča ter spodbujala umetnost. V Carigrad je poleg relikvij štiridesetih mučencev dala prepeljati tudi zemeljske ostanke sv. Janeza Zlatoustega, ki je umrl na poti v pregnanstvo, kamor ga je poslala njena mati. V vladarskih spretnostih je bila pravo nasprotje svojega neodločnega očeta, saj je z dvora odstranila vse podkupljive in spletkarske uradnike ter si poiskala modre in poštene svetovalce. Zmagovito je odbijala napade Perzijcev in Hunov ter odločno posegala v verske spore. Bila je nasprotnica vseh verskih zmot, ostala je v stalnih stikih s papežem Leonom Velikim in cerkvenimi učitelji, imela je velike zasluge za cerkveni zbor v Efezu in Kalcedonu.
Kljub nasprotovanju in zaporu je znova zavladala
Vsa njena skrb je ob tem vedno namenjena bratu Teodoziju II., ta ji tega ni znal vedno vračati. Z ženo, ki mu jo je izbrala, Atenaido, poganko, ki je pri krstu dobila ime Evdoksija, sta ji namreč zavidala cesarski naziv in velik ugled na dvoru. Vedno bolj sta tudi podlegala vplivu monofizitskega ministra Hrizapija, kar je pripeljalo do tega, da sta dala Pulherijo zapreti v samostan. Rešil jo je škof Flavijan; cesarica pa se je umaknila na podeželje in tam nekaj časa preživela v samoti, prebiranju knjig in skrbi za uboge. Ko je videla, da se razmere v cesarstvu vedno bolj slabšajo, da je brat pod vplivom krivovercev, ki izkoriščajo njegovo neodločnost in netijo upore, se je vrnila v Carigrad in to bratu tudi jasno povedala. Hrizapij je moral v pregnanstvo, obsodili so ga na smrt. Kmalu pa je umrl tudi Teodozij, tako da je Pulherija morala vnovič zavladati.
Vir: druzina.si